Ko travmatična izkušnja postane zgodba upanja

»Stara sem bila 41, ko sem zatipala bulico v levi dojki. Osebni zdravnik me je napotil na torakalni oddelek, kjer naj bi bulico odstranili in tkivo poslali na pregled, a ko sem se zbudila iz narkoze, sem bila brez dojke.« Tako danes 63 letna Silva Krsnik prične svojo zgodbo o raku, ki ji je pred 22 leti spremenil življenje. 

Oktober je že nekaj let namenjen osveščanju glede raka dojk, ki je najpogostejši rak s katerim se srečujejo ženske v razvitem svetu in nič kaj drugače ni tudi v Sloveniji, kjer letno zboli okoli 1.000 žensk med 50. in 70. letom starosti. Ena izmed teh je Silva Krsnik. Travmatičen dogodek, ki je za večno spremenil življenje, se je zgodil pred 22 leti, ko je otipala bulico v levi dojki. Poslana je bila na pregled, kjer bi naj bulico odstranili in tkivo poslali na pregled. Nikoli ne bo pozabila trenutka, ko se je zbudila iz operacije in zatipala svoj predel prsi in občutila, da ji je zdravnik odstranil celotno dojko. Na vprašanje, kako ji lahko zdravnik brez njenega dovoljenja odstrani dojko, pravi, da je niso želeli zbuditi iz narkoze, zato se je zdravnik odločil namesto nje. Pričakovala je manjši poseg in ne odstranitev dojke, na kar sploh ni bila pripravljena. In če to ni bil dovolj velik šok, je sledil slednji, kjer je analiza pokazala, da je bulica bila rakasta.

Stara je bila 41 let, ko je šla skozi izjemno težko izkušnjo, ki ji je spremenila življenje in danes se zaveda, da je bila to sprememba na boljše. Prej je bila bolj tiha in obremenjena z mnenjem drugih in ni si upala živeti svojega življenja, kar pa je rak spremenil. Spremenil se je njen odnos do življenja in odnos do sebe. S pomočjo podpore družine in prijateljev je to bolezen premagala in zaživela življenje, kot ga je želela. Sedem let po operaciji se je odločila za rekonstrukcijo dojke. »Ne moreš misliti, kako je moteče biti brez ene dojke«, mi je dejala, ko je razkazovala, kakšne modrčke je imela na razpolago in kakšni so vstavki na razpolago. Rekonstrukcija, kjer so z tkivom njenega telesa ustvarili dojko, ji je popolnoma spremenila življenje. »Ponovno sem se počutila celo in ženstveno ter pričela z orientalskim plesom,« pravi in nadaljuje, da ji je ples omogočal veliko več kot slavljenje življenja in ženstvenosti, namreč ples ji je pomagal, da v najtemnejših trenutkih ni podlegla temi depresije.

Rekonstrukcija dojke in zgodba izjemne kirurginje prof. dr. Zore Janžekovič

Rekonstrukcija dojke ima izjemen pomen za ohranitev pozitivne samopodobe in izboljšanja psihološkega stanja ter kakovosti življenja in je pravica vsake ženske, ki so ji odstranili dojko zaradi raka. Za oblikovanje nove dojke se lahko uporabi del lastnega tkiva, oblikuje se tudi prsna bradavica in s pomočjo tetovaže napravi tudi kolobar. Da je rekonstrukcija dojke sploh možna in tudi uspešna je med drugim zaslužna izjemna kirurginja svetovnega slovesa, prof. dr. Zora Janžekovič, ki je svetovno prepoznavnost dobila, ko je leta 1961 izumila metodo takojšnjega kirurškega zdravljenja opeklin, s čimer je rešila številne žrtve opeklin, ki bi sicer morale umreti. Zaposlena je bila v Mariborski bolnišnici katero je tudi povedla v center edukacije, kamor so prihajali na učenje najimenitnejši svetovni strokovnjaki s področja plastične, rekonstrukcijske kirurgije in opeklin.

Dekle, ki je uspelo prodati 200 kilogramov jabolk in tako zbrati potreben denar za vpis na Medicinsko fakulteto v Zagrebu, in to v času, ko je izobrazba med dekleti bila bolj izjema kot pravilo, je postala svetovno priznana kirurginja, katere se je držal sloves stroge, nepopustljive in poštene sodelavke in je za svoje raziskovalno in inovativno delo dobila več odlikovanj, med drugim leta 1974 odličje Everett Idris Evansa, spominsko odličje Ameriškega opeklinskega združenja (ABA), leta 2004 Zlati red za zasluge Republike Slovenije, leta 2011 pa še priznanje ABA za življenjsko delo; po njej pa je poimenovana nagrada Evropskega kluba za otroške opekline “Zlata britev”, katere prva dobitnica je. Leta 1984 je bila v nenadnih in nenavadnih okoliščinah predčasno upokojena. Kljub razočaranju, ki ga je doživela s strani mariborske bolnišnice, je do konca svojih dni spremljala novosti na področju medicine. Pri svojih devetdesetih letih je dejala: »Moje življenje je bilo vredno, da sem ga živela.« Umrla je leta 2015 v Radencih v 97. letu starosti, njen pepel pa so raztresli po Pohorju. Nagrade, ki jih je prejela dr. Zora Janžekovič, notranja oprema in delce iz njenega življenja so na razstavi v gradu v Slovenski Bistrici, od koder prihaja tudi Silva, ki ji je ravno rekonstrukcija dojke iz lastnega tkiva omogočila, da je ponovno začutila sebe kot žensko v celoti.

Kako je pentlja postala rožnata

 »Letni proračun National Cancer Institute je 1,8 milijarde $, le 5 odstotkov gre za preprečevanje raka. Pomagaj nam zbudi naše zakonodajalce in Ameriko s tem, da nosiš ta trak!« je pisalo na letaku ob katerem je bila priložena pentlja marelične barve, ki jo je naredila takrat 68 letna Charlotte Haley, ko je leta 1991 želela ameriško javnost osvestiti glede perečega problema. Osveščanje javnosti je kmalu preraslo v gibanje in dobilo izjemen vpliv in podporo. Leto kasneje so k njej pristopili predstavniki revije »Self« in kozmetičnega podjetja »Estée Lauder«, z namenom pridobitve pravic uporabe traku v svoji akciji osveščanja o raku na dojki, vendar jih je ta zavrnila, saj ni želela sodelovati pri komercialni akciji. Podjetje je nato le spremenilo barvo traku iz marelične v rožnato, ki se je v marketinški raziskavi izkazala za najbolj tolažilno, pomirjujočo, nenevarno med barvami. Rožnata pentlja se je tako pričela uporabljala tudi kot marketinško orodje za povečanje prodaje izdelkov ter izboljšanja javne podobe podjetja ali blagovne znamke, pri čemer ni podanih podatkov, kolikšen je dejanski znesek, ki se zbere v tovrstnih kampanjah in kolikšen procent se nameni za raziskave. Tako se v ZDA med podjetji, ki se najdejo na seznamu teh, ki ”pomagajo” z določenim procentom od prodaje najdejo tudi takšna, čigar proizvodi vsebujejo kancerogene sestavine. Izvorna pobudnica gibanja je umrla leta 2014 v 91. letu starosti in kljub vsemu, je zahvaljujoč njej, rožnata pentlja postala simbol osveščanju o raku ter pomenu preventive pri ohranjanju zdravja.

Pentlja se kot mednarodni simbol osveščanja in podpore uporablja od leta 1979, ko je Penney Laingen z rumeno obarvano pentljo izrazila tihi glas podpore možu, ki je bil eden izmed talcev v Iranu (Zalivska vojna). Enajst let kasneje, so aktivisti glede osveščanja AIDS-a pentljo obarvali na rdečo ter jo pripeli igralcu Jeremy Ironsu, ki je leta 1991 na podelitvi Tony nagrad razširil ta simbol in pomen. Posledično so se pentlje tako razširile v ZDA, da je skoraj vsak dobrodelni namen imel svojo pentljo, zaradi česar je The New York Times razglasil leto 1992 »Leto pentelj.«

In Silva danes

Danes, 63 letna Silva, izjemna in fascinantna oseba, žareča in mladostna, polna živih barv in izjemnega občutka za estetiko, je tudi babica dveh vnukov in pravi, da uživa življenje v celoviti paleti. Pomaga tudi kot prostovoljka v INFO centru UKC Maribor, Društvo onkoloških bolnikov Slovenije in pravi, da prvo kar jo vprašajo osebe, ki gredo skozi tovrstno izkušnjo je, koliko časa nazaj je imela rak in ali se ji je povrnil. Za prostovoljstvo se je odločila, saj želi pomagati tako, kot je tudi sama najbolj potrebovala, in sicer s pogovorom; pogovorom z žensko, ki je preživela podobno izkušnjo. Zdaj je ona tista ženska, ki posluša in tolaži ter s svojo zgodbo daje in širi upanje ter vpogled v izjemno travmatično izkušnjo, ki jo je tekom časa dojela kot veliko darilo, skozi katero je spremenila svoje življenje in resnično zaživela.

Almira Ćatović