Velika darila Ptujske Gore

Gospodje Ptujski so v zgodovinski zavesti premalo poznani sodobniki grofov Celjskih in so pomembno vplivali na politično, gospodarsko in kulturno življenje. Njihov prihod je povezan s časom v srednjem veku, ko je bil Ptuj središče salzburških obdravskih posesti kot ozemlje na jugovzhodnem obrobju Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. Ko je salzburški nadškof Konrad I. leta 1131 sklenil mir z Ogri in dal znova pozidati ptujski grad, je svojo obmejno trdnjavo Ptuj zaupal svojemu ministerialu Frideriku iz Bavarske, ki je po gradu sprejel novo izvorno ime – Friderik gospod Ptujski. Gospodje Ptujski so gospodovali Ptuju in mnogim drugim krajem na ozemlju današnje Slovenije 307 let, od leta 1131 do leta 1438; ob izumrtju so imeli v lasti 29 gradov.

Mons gratiarum ali Gora milosti je ime za Ptujsko Goro, ki se pojavi okrog leta 1473 in nakazuje, da gre za romarski kraj. Ime Črna Gora je staro ljudsko ime, ki se je držalo kraja dolga stoletja, vse od turških vpadov (prva polovica 14. stol.) pa do zadnje spremembe imena župnije. Namreč nekaj desetletij po končanju in opremi cerkve so začeli deželo ogrožati Turki in tako so ljudje postavili obzidje, da bi zavarovali cerkev pred uničenjem. Pod platojem s cerkvijo, kjer je vaški trg, se danes nahaja del ostankov protiturškega tabora. Iz časov turških vpadov je ohranjena zgodba, da je Marija sama zavarovala Goro, ko jo je zagrnila v črn oblak in je turški roparji niso našli, prav od tod pa naj bi izviralo ime Črna gora.

Za Turki so dolga leta v njej gospodarili protestanti. V času protireformacije pa so cerkev začeli upravljati jezuiti iz Leobna, ki so dodali baročno opremo. Takrat so verjetno prenesli gotski relief, ki je prvotno stal nad glavnim vhodom v cerkev, v novi glavni oltar, kjer stoji še danes. Leta 1937 so oskrbo svetišča prevzeli Frančiškovi bratje minoriti in so za župnijo uveljavili novo ime – Ptujska Gora. 8. decembra 2009 je Papež Benedikt XVI. ptujskogorsko cerkev razglasil za baziliko Marije Zavetnice, slovesna razglasitev je potekala leta 2010, saj je cerkev istočasno obhajala tudi svojo 600-letnico.

Legenda o nastanku Ptujske Gore

Legenda pravi, da je na Vurberku nekoč živel bogat grof, ki je imel le enega otroka, slepo hčerko. Žalostni starši so prosili Marijo za pomoč in deklica sama je v molitvi obračala nanjo in prosila za vid. Nekega dne je slepa deklica pred seboj zagledala luč, odprla je oči in spregledala. Prosila je starše, naj jo zapeljejo na kraj, kjer je zagledala svetlobo. Prišli so na goro, kjer je takrat stal križ, hvaležni oče pa se je odločil, da bo na tem kraju postavil veliko cerkev. Tako naj bi nastala ptujskogorska cerkev in romarski kraj.

Arhitekturna zakladnica bazilike

Bazilika Marije Zavetnice s plaščem velja za najlepši slovenski gotski kulturni spomenik. Cerkev je izrazit gotski triladijski prostor in prava zakladnica gotskega kiparstva z začetka 15. stoletja. Relief Marije Zavetnice s plaščem (okoli 1410) je ena največjih mojstrovin tedanjega časa. Pod široko razprtim plaščem išče Marijino zavetje 82 figur. Na reliefu so upodobljeni ljudje različnih stanov, spolov in starosti. Cerkvena gosposka, papež, kardinala in škofje klečijo na Marijini desni, visoko plemstvo, kralj, kraljica in vojvoda so zbrani na Marijini levi. Le dve figuri sta poudarjeni z grbovnim ščitkom, domnevno Bernard Ptujski in njegova soproga Valburga Majdburška. Relief je zdaj vstavljen v veliki baročni oltar, prvotno pa je bil nameščen nad glavnim vhodom v Marijino cerkev na Ptujski Gori.

V cerkvi so trije oltarji in sicer Celjski oltar Friderika II. Celjskega v južni apsidi je baldahinskega tipa, ki je sprva verjetno stal nad glavnim oltarjem in zavzemal osrednje mesto v cerkvi; Roženvenski oltar v osrednjem delu tridelnega kamnitega nastavka oltarja je sedeča Mati Božja z otrokom in Sigismundov oltar, ki nosi ime po svetniškem kralju Sigismundu.

Baročna prižnica je dragocen izdelek baročnega umetnega rezbarstva iz srede 18. stoletja, prav tako tudi dvoje spovednic; gotski reliefi Angel z grbi, Poklon treh kraljev in Marijina smrt so del prvotne cerkvene opreme iz leta 1410, prav tako so lepo ohranjene gotske freske, ki prikazujejo prizore iz Jezusovega življenja. Cerkev krasijo devet metrov visoka gotska okna, akademska slikarka Ida Brišnik Remec je v letih 1981-82 na barvnih oknih uprizorila Sončno pesem sv. Frančiška Asiškega; umetnik Viktor Gojkovič (1989) pa je na vzhodni steni zvonika uprizoril Križev pot. Zvonik cerkve je v zgodovini spreminjal svoj videz, sedanja podoba zvonika je iz baročnega obdobja, v njem so štirje zvonovi; več kot 1000 kamnoseških znamenj pa se nahaja tako zunaj kot znotraj cerkve.

Marija s plaščem kot inspiracija za film Metropolis

Prvi znanstvenofantastični film Metropolis je režiral Fritz Lang, ki je scenarij zanj napisal skupaj s svojo ženo Theo von Harbou. Film je postavljen v futuristično urbano okolje in govori zgodbo o mestu, razdeljeno na dva sloja, kjer vladajoči razred bogatih živi razkošno življenje na račun mase zasužnjenih delavcev, ki garajo globoko pod zemljo in ohranjajo metropolo pri življenju. Zgodbo spremljamo skozi oči glavni junak Frederja, sina okrutnega vladarja, ki nekega dne spozna lepo delavko Mario, ki mu odpre oči. Ogorčen nad socialnimi krivicami Freder začne svoj humanitarni boj, ki se prepleta s krščansko mitologijo, podobo Marije kot prispodobo za ljubezen in s sporočilom: »Posrednik med glavo in roko mora zmeraj biti srce.«

»Posrednik med glavo in roko mora zmeraj biti srce.«

Metropolis so prvič uprizorili leta 1927 v Berlinu ob spremljavi simfoničnega orkestra, glasbo zanj je napisal Gottfried Huppertz. Snemali so ga dve leti, ob nastanku pa je veljal za najdražji nemi film. Prvi odzivi tako kritikov kot občinstva so bili katastrofalni, a je film šele v 70. letih pridobil status filmske mojstrovine svetovnega merila. Leta 2001 je rekonstruirana različica filma prikazana na berlinskem filmskem festivalu ter istega leta je film vpisan na Unescov seznam Spomin sveta (Memory of the World). V Argentini so nato leta 2008 našli še dodatne dele, 12. februarja 2010 pa so film simultano predvajali v Berlinu in Frankfurtu.

Fritz Lang je leta 1915 služboval kot artilerijski podoficir v Ljutomeru, kjer se spoprijateljil s Karlom Grosmannom, ki velja za pionirja pionir slovenskega filma. Langa naj bi očarala Ptujska Gora in znamenita Marija s plaščem, čigar kip povezujejo z inspiracijo znamenitega prizora iz filma Metropolis. Po pričevanju dr. Božene Grosman in dr. Vladimirja Grosmana je leta 1915 v očetovi hiši v Ljutomeru nekaj mesecev stanoval artilerijski podoficir Fritz Lang (1890-1976), poznejši slavni filmski režiser, ki se je udeleževal družinskih praznikov in veliko časa prebil v knjižnici Karolovega očeta. Spominjata se tudi, da je kiparil v bližnji lončarski delavnici, piše Stanko Šimenc v knjigi Panorama slovenskega filma. Skulpture so edino ohranjeno umetniško delo iz Langovega predfilmskega obdobja. Kot velik ljubitelj posnetih podob in poznavalec takratne filmske tehnike tako ni izključeno, da je Grossmann vsaj delno vplival tudi na ustvarjalno pot enega največjih režiserjev zlate dobe filma.

Mojster fotografije Stojan Kerbler

Eden največjih slovenskih mojstrov na področju fotografije, 81-letni Stojan Kerbler, prihaja s Ptujske Gore. Svojo fotografsko pot je začel kot otrok, ko si je ob smučanju zlomil nogo in da se ne bi dolgočasil, mu je mama podarila fotoaparat.

Fotografiral je domačine s Ptujske Gore s konca petdesetih let, Portrete s ptujskih ulic, z izjemnima cikloma Haložani in Koline pa je pridobil tudi mednarodno prepoznavnost. Od leta 1960 do danes je razstavljal na 1411 razstavah, in sicer na 662 razstavah v 136 krajih nekdanje Jugoslavije in na 749 mednarodnih razstavah v 52 državah sveta. Doslej je imel 150 samostojnih razstav ter prejel 543 nagrad in priznanj, od teh 128 na mednarodnih razstavah. V zgodovini Kerblerjevih častitljivih nagrad je nagrada Zlata ptica (1971), nagrada Prešernovega sklada za cikel Haložani (1979), zlata medalja FIAP na razstavi v francoskem Landernauju leta 1980, državno odlikovanje z redom za zasluge za vrhunske umetniške fotografske dosežke in velik prispevek pri uveljavljanju slovenske fotografije v svetu (2010) ter nagrada Trend za življenjsko delo (2013).

Na ogled pa je tudi retrospektivna razstava njegovih del, ki jo Umetnostna galerija Maribor prevzema od Moderne galerije v Ljubljani, in je na ogled od 23. avgust – 3. november 2019 ter zajema širok razpon Kerblerjevega ustvarjanja.

Marijino vnebovzetje in romarska središča

Marijino vnebovzetje je eden največjih krščanskih praznikov, v Sloveniji je od leta 1992 tudi dela prost dan. Prazniku sicer pravijo tudi veliki šmaren, velika maša ali kar druga velika noč, ko se 15. avgusta kristjani spominjajo, da je bila Devica Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa. Čeprav Marijino vnebovzetje sodi med najstarejše Marijine praznike je papež Pij XII. versko resnico o Marijinem vnebovzetju slovesno razglasil šele leta 1950 z apostolsko konstitucijo Munificentissimus Deus.

Številne cerkve po svetu izpričujejo stoletno vero v Marijino vnebovzetje, gotska bazilika na Ptujski Gori pa ima prav posebno mesto, saj sodi med najpomembnejša romarska svetišča na Štajerskem. Ob prazniku Marijinega vnebovzetja vsako leto Ptujsko Goro obišče več tisoč vernikov, tekom dneva pa so številne maše, prva ob 6.30 uri zjutraj. Somaševanje, posvetitev slovenskega naroda Mariji, pa je vodil mariborski nadškof in metropolit Alojzij Cvikl. Ker prostora za vse v cerkvi seveda ni bilo, je bilo možno spremljati bogoslužje prek zvočnikov tudi zunaj stavbe. Za dogajanje na osrednjem trgu je poskrbel Turistično-informativni center Ptujska Gora, kjer so pripravili degustacije izbranih vrhunskih vin haloških vinarjev, trg pa so preplavile stojnice s številnimi spominki, podobami in igračami.

In čeprav so nekoč ljudje romali na svete kraje z namenom notranjega očiščenja, saj so svetišča in potovanja na tovrstna mesta služila kot priprave na božje razsvetljenje in razodetje, danes romanje predstavlja razvijajočo se panogo v okviru verskega turizma in potencialno tržno nišo v promoviranju turistične ponudbe.

Almira Ćatović