Simbolika čebele

Čebela, ki velja za marljivo, organizirano, modro in socialno bitje, nosi zelo star simbol, kjer so združene delovne in duhovne vrednote. V starem Egiptu je čebela nosila kraljevo simboliko, po eni strani je bila povezana s strelo, po drugi strani naj bi se rodila iz solz sončnega boga Reja, padlih na zemljo. Simbolika čebel pri Keltih pomeni modrost in nesmrtnost duše. Po izročilu so čebele simbol Matere božje, čistosti, svetosti, devištva in samskega stanu. V ukrajinskih molitvah jo imenujejo carica mati, saj naj bi po izročilu bog carico bajeslovnih rogatih ljudi, ki so nekoč živeli na zemlji, spremenil v čebeljo matico. V antičnih kulturah ob Egejskem morju in na Bližnjem vzhodu so imeli čebele za svete živali, ki povezujejo naravni svet s podzemljem. Takšno simboliko najdemo v Kašmiru in Bengaliji, v številnih izročilih južnoameriških Indijancev, pa tudi v osrednji Aziji in Sibiriji. Platon trdi, da se duše treznih mož utelesijo v obliki čebel. Čebelji motivi so pogosti v okrasju grobnic, pogrebne komore Mikencev iz bronaste dobe pa so bile celo oblikovane kot satje.

***

Življenje čebele

Čebele ali latinsko Apis, se po klasifikaciji uvrščajo med žuželke, znanih pa je šest različnih vrst, ki se delijo še naprej; ena izmed glavnih vrst so tudi medonosne čebele. V Sloveniji je do sedaj odkritih okoli 550 vrst čebel, medtem ko je v EU znanih več kot 2500 vrst. Najbolj znana pri nas je kranjska čebela (lat. Apis m. carnica); gre za čisto avtohtono čebeljo pasmo, ki izvira iz območja Slovenije; najmanjše čebele pripadajo vrsti Trigona minima in zrastejo do 2,1 mm v dolžino, največje pa so samice indonezijske vrste Megachile pluto, ki zrastejo do skoraj štirih centimetrov v dolžino in imajo premer kril do 63 mm.

Čebeljo družino sestavlja ena matica, okoli 60.000 čebel (na višku sezone) in nekaj tisoč trotov. Za življenje in normalen razvoj potrebujejo vodo, zrak, toploto in veliko medu ter cvetnega praha. Čebelja družina v enem letu porabi približno 70 kg medu in 20-30 kg cvetnega praha. V panj prinašajo nektar, cvetni prah in vodo, izločajo vosek in gradijo satje, vzdržujejo primerno klimo v panju, negujejo zalego, čistijo panj, predelujejo nektar v med, ščitijo panj pred sovražniki in ko je potrebno, staro matico zamenjajo z novo ter uničujejo trote, ko pride njihov čas. Življenjska doba čebele in število njenih potomcev sta zelo odvisna od tega, ali je vrsta samotarska, ali živi v skupnosti, ter od intenzivnost dela. Spomladi in v prvi polovici poletja čebele lahko veliko delajo, zato je njihova življenjska doba samo 40 dni, medtem ko v drugi polovici leta delajo manj in tako lahko živijo dlje, tudi do 60 dni.

Razvoj čebele

Čebela je žuželka s popolno preobrazbo, kar pomeni, da se iz jajčeca razvije ličinka, nato buba in končno odrasla žival. Matica leže oplojena jajčeca v celice čebel delavk in neoplojena jajčeca v trotovske celice, ki so večje. Jajčeca, iz katerih se bodo razvile matice, leže v vnaprej pripravljen matičnik. V primeru, da je matica iz katerega koli razloga v družini preminula in je družina brez matice, čebele naredijo matičnik iz delavske celice. Iz oplojenega jajčeca se razvije matica ali čebela delavka, medtem ko se troti razvijejo iz neoplojenih jajčec. Čebele krmilke hranijo ličinke čebel delavk in trotov prve tri dni z matičnim mlečkom, nato pa dobijo zmes medu in cvetnega prahu, medtem pa ličinke matic pa še naprej dobivajo matični mleček, s katerim se hranijo tekom celega življenja. Celoten razvoj pri delavki navadno traja 21, pri trotu 24 in pri matici 16 dni.

Življenjska doba čebel delavk variira od samo nekaj dni pa do skoraj enega leta. Odvisna je od sezone, količine hrane in aktivnosti, ki jih počnejo skozi življenje. Poleti živijo od 15 do 38 dni, spomladi in jeseni od 30 do 60 dni, pozimi pa povprečno 140 dni. Opazili so celo več kot 300 dni stare čebele. Zimske delavke imajo dobro razvite krmilne žleze in maščobna telesca, so tudi manj aktivne kot poletne čebele in imajo počasnejšo stopnjo presnove. V vseh obdobjih leta je za dosego maksimalne življenjske dobe pomembna ustrezna hrana. Troti živijo povprečno od 21 do 32 dni spomladi in poleti. V poznem poletju in jeseni lahko živijo več kot 90 dni, ampak jih čebele zmečejo iz panjev.

Matica

Zelo zanimivo pri čebelah je tudi to, da lahko matica nastane iz katerekoli oplojene ličinke, saj ko so jajčeca oplojena, ni razlike med matico ali čebelo delavko in šele z različno hrano se razvije matica. Namreč, ko stara matica naredi prostor novi, čebele delavke izberejo oplojeno ličinko, ki jo hranijo samo z matičnim mlečkom in ta omogoči, da se čebeli razvijejo reprodukcijski organ in tako postane matica. Medtem ko ostale čebele nimajo razvitega reprodukcijskega organa. Funkcija matice sta zalaganje jajčec in izločanje feromonov.

Matica ima okoli sebe vedno spremstvo od 5 do 10 čebel, ki matico otipavajo s tipalnicami, ližejo z jezičkom, včasih celo brišejo s prvim parom nog. Največ pozornosti posvečajo glavi in zadku, kjer se nahajajo tudi feromonske žleze. Spremljevalke si jeziček in tipalnice stalno čistijo in tako prenašajo feromone z jezička, nog in tipalnic na zadek ter naprej na druge čebele po celem panju. Feromoni, ki jih izloča matica, imajo vlogo organizacije in vzdrževanja socialne skupnosti. Če matica preneha izločati feromone, začno delavke nekaj nazadnje izleženih ličink intenzivno krmiti z matičnim mlečkom in tako omogočijo razvoj mlade matice. Novo izležena matica uniči ostale matičnike z bubami. Matica leti na paritveni izlet samo na začetku svojega življenja, preden začne zalagati jajčeca in se pari z več troti. Po paritvenem obdobju matica praviloma ne zapušča družine. Spermiji vseh trotov se uskladiščijo v semenski mošnjici maternice; skupaj jih je okrog 87 milijonov. Od tam se postopno sproščajo in oplajajo jajčeca. Zaloga spermijev služi za celotno življenjsko obdobje matice, ta pa letno zaleže do 200.000 jajčec in povprečno 1500 jajčec na dan. Matica je mati vseh osebkov v družini in njeno telo je prilagojeno za intenzivno zaleganje, nima pa prilagojenih nog za nabiranje in transport cvetnega prahu.

***

Čebele in njihovi darovi

O prisotnosti čebel na tem planetu priča najstarejši doslej najdeni fosil čebel, ki je star od 25 do 50 milijonov let in je ujet v baltski jantar, ki so ga našli v vzhodni Prusiji. Kako pomembne so čebele, govorijo tudi stara ljudstva, kot so Sumerci in Babilonci, ki so med uporabljali za žrtvovanje bogovom ter ga uporabljali za zdravilne napoje. Prav tako se pomembno mesto čebelam omenja tudi v starem Egiptu. Na Irskem so napoji iz medu veljali za nesmrtne, stari Grki pa so pijače iz medu poznali pred vinom.

»Če ne bi jedel medu, bi umrl 40 let prej.«

Pitagora

Med je naravna sladka snov, ki jo izdelajo medonosne čebele iz cvetličnega nektarja ali drugih izločkov živih delov rastlin ali pa iz različnih vrst mane, to je izločkov žuželk, ki so na živih delih rastlin. Te snovi čebele zberejo, prinesejo v panj, obdelajo in dodajo izločke svojih žlez, ga shranijo, posušijo in pustijo dozoreti v satju.

Vosek nastane med presnovo medu v maščobnih celicah. V rabi je že iz starih časov. Uporabljali so ga za balzamiranje trupel, za izdelavo anatomskih preparatov in za pečatenje. Že stari Grki so mu pripisovali številne zdravilne lastnosti. Danes ga najdemo v številnih mazilih, kremah za kožo in losjonih. Koži daje mehkobo, elastičnost, vlago in jo hkrati ščiti pred obolenji. Eterični izvleček iz voska se uporablja za parfume. Uporablja se tudi za izdelavo dišav in sveč, v medicini pa za izdelovanje kalupov in odtisov.

Cvetni prah je naravni čebelji pridelek, ki ga čebela nabere med poletom po cvetovih. Ko čebela sede na cvet, jo poprašijo pelodna zrnca, ki se ujamejo na njeno telo, pokrito z drobnimi puhastimi dlačicami. Med letom se čebela čisti in jih spravi v poseben košek. Ko se vrne v panj, najde primerno celico satja in vanjo postrga cvetni prah. Panjske čebele ga navlažijo s slino, stlačijo na dno celice in ga prekrijejo s tanko plastjo medu, da se ne pokvari. V njem najdemo vse za človeka življenjsko pomembne aminokisline, različne maščobne kisline, ki jih človeški organizem ne more sintetizirati in vitamine. Dokazano je, da deluje protivnetno, ureja delovanje črevesja, vzbuja apetit, izboljšuje prekrvitev možganov, pospešuje rast in izboljšuje vid, spodbuja nastajanje hemoglobina, izboljšuje razpoloženje, zmanjšuje živčnost in razdražljivost, učinkuje proti izpadanju las, itd.

Matični mleček izločajo mlade čebele, da z njim nahranijo zarod. Imel naj bi več pozitivnih učinkov na človeka kot so: izboljšanje splošnega počutja in delovanja možganov, povečanje apetita, poživitev delovanja žlez, lajšanje starostnih težav in bolezni. Prav tako naj bi pomagal pri zaviranju procesov staranja v organizmu. Propolis sestavljajo rastlinske smole, ki jih čebele nabirajo z živih rastlin in jih same ali v kombinaciji z voskom uporabljajo pri mašenju špranj v panju. Zelo je znan kot domače zdravilo, vse učinkovine še niso v celoti znane in pojasnjene.

Čebelji strup predstavlja obrambni sistem čebel in se izloči ob piku čebele. Ugotovitve iz ljudskega zdravilstva in izkušnje številnih zdravnikov kažejo, da ima določene zdravilne lastnosti. Potrjeno je, da v določenih primerih zmanjšuje in odstranjuje bolečine, znižuje krvni tlak, povišuje splošno napetost mišičnega tkiva, zmanjšuje količino holesterola v krvi in povišuje delovno sposobnost organizma.

***

Zgodba avtohtone slovenske čebele

Da je čebelarstvo močna tradicija na teh tleh govori tudi avtohtona čebelja pasma, ki je nastala na območju Balkanskega polotoka, iz zgodovinskih vzrokov pa je za njeno domovino priznana Gorenjska (Slovenija). Kranjska čebela, tudi kranjska sivka ali kranjica ima znanstveno ime Apis mellifera carnica in je za italijansko čebelo druga najbolj razširjena čebelja pasma na svetu in vodilna v Evropi; pri nas živi na Koroškem in Štajerskem. V primerjavi z drugimi vrstami čebel ima številne prednosti, kot so: miroljubnost, dobra orientacija, majhna poraba zimske hrane, hiter pomladanski razvoj, usmerjenost v izkoriščanje paše v gozdu in odpornost proti številnim boleznim.  Zlato obdobje čebelarstva je na Slovenskem trajalo v devetnajstem in prvi polovici dvajsetega stoletja, ko je potekalo obdobje intenzivnega izvoza čebel in je tako območje današnje Slovenije zaslovelo s svojo čebelo, ki je kmalu postala poznana po svetu pod imenom kranjska sivka. Ime je dobila zaradi svojih izrazito sivih dlačic.

Kako je med prišel na Slovensko, pripoveduje tudi zgodba, ki čebele umešča v svetopisemsko zgodbo Noetove barke: »Noe je kot sladkosnednež vtihotapil v barko tudi panj čebel. Posadil jih je v korito pod streho in jim zvrtal skozi zadnje bruno izletalnik. Po upadu vode so čebele ostale same v barki, bile so tedaj še enakopravne, brez matice in so vse zalegale. Mnogo rodov je tako zraslo, v koritu jim je postalo pretesno, in stare čebele so mladi rod podile z barke. Lepa, še med potopom izležena čebela se je odločila, da bo peljala mladi rod v tujino. Zapela le roju in ga odpeljala v votlino palme. Od tu je speljala še nadaljnje tri roje. Četrtič jo je zalotil vihar in jo zanesel z družino vred na Kranjsko, kjer imamo sedaj najboljše čebelice.«

***

Velika imena slovenskih čebelarjev

Da je človek zgodaj odkril dobrote čebel govori prastara risba v Pajkovi jami pri Bicarpi v španski pokrajini Valencii, kjer je upodobljeno ropanje čebeljega gnezda. Risba naj bi nastala pred 20 ali 30 tisoč leti. V Sloveniji pa je čebelarstvo od nekdaj zelo močno prisotno in je tradicionalna kmetijska dejavnost. Med velika imena slovenskih čebelarjev sodi Anton Janša ( 1734-1773), ki je znanje slovenskega podeželskega malega kmeta – čebelarja  predstavil svetu; prav tako pa je poznan kot začetnik modernega čebelarstva in eden najboljših poznavalcev čebel. Sicer akademsko izobraženi slikar je deloval kot prvi učitelj čebelarstva na cesarskem dvoru. Napisal je dve strokovni knjigi o čebelarstvu, in sicer Razpravo o rojenju in pa Popolni nauk o čebelarstvu. Obe knjigi sta prinesli v tedanje svetovno čebelarsko znanje veliko novosti in ovrgli precej tedanjih krivih naukov. Bil je prvi učitelj modernega čebelarstva na svetu, saj ga je že cesarica Marija Terezija imenovala za stalnega učitelja čebelarstva na novi čebelarski šoli na Dunaju.

Da se je znanje o čebelah širilo ima zasluge med drugimi tudi Peter Pavel Glavar (1721-1784), duhovnik in veliki čebelar, ki je s svojim pisanjem si prizadeval za razvoj čebelarstva na tedanjem Kranjskem in ustanavljanjem čebelarskih zadrug ter čebelarske šole na Lanšprežu. Med ključnimi imeni, ki so doprinesli k razvoju čebelarstva, je med drugimi tudi Anton Žnideršič, slovenski čebelar in gospodarstvenik iz Ilirske Bistrice (1874- 1947), ki ga imenujejo Nikola Tesla čebelarstva. Pri njegovem delu mu je najbolj ustrezal Albertijev panj, ki pa ga je nenehno izpopolnjeval, tako dolgo, da je izumil nov panj, ki se imenuje Alberti – Žnideršičev panj ali kratko AŽ panj. Izkazalo se je, da poleg njegovega osnovnega panja (AŽ), noben drug panj, če je še tako originalen in ima nekatere dobre lastnosti, ni niti približno tako utemeljeno priljubljen med čebelarji, da bi lahko konkurirali AŽ panjskemu sistemu.

Čebelarji so že v 18. stoletju čutili tudi potrebo po združevanju. Na Kranjskem so se povezali v društvo, ki se je imenovalo Čebelna bratovščina. Ustanovili so jo 22. aprila 1781 na Rodinah pri Radovljici, seznam članov pa obsega nič manj kot 395 imen iz 18 okoliških vasi. Vendar pa je bila bratovščina le kratkega veka. Ljubljansko deželno glavarstvo je 7. julija 1781 izdalo odlok, da je treba društvo nemudoma razpustiti. Tako je prvo slovensko društvo, ki je nosilo ime po čebeli, živelo borih deset tednov. Prikaz čebelarskega dogajanja v Sloveniji je lepo opisan v knjigi Od čebele do medu, ki jo je uredil dr. Janez Poklukar.

Mariborčan dr.Filip Terč, oče apiterapije

Apiterapija je veda, ki govori o tem, kako si s pomočjo čebeljih pikov in pridelkov, kot so med, propolis, cvetni prah, matični mleček, čebelji vosek, pa tudi čebelji strup pomagamo krepiti in ohranjati zdravje. Začetki apiterapije segajo tisočletja v preteklost, vse do egipčanske, grške, kitajske, indijske, babilonske, hetitske, sumerske in drugih civilizacij, kjer najdemo podatke o uporabi medu v verskih obredih. Najzgodnejši zapis o medicinskem predpisu, v katerem je tudi med, pa izvira iz Sumerije, približno iz leta 2000 pred našim štetjem. V Evropi pa se je uradno apiterapija začela z letom 1888, ko je dr. Filip Terč, ki se danes smatra za utemeljitelja in začetnika apiterapije, objavil članek o klinični uporabi čebeljega strupa pri revmatizmu in spodbudil razvoj sodobne apiterapije po vsem svetu.

Dr. Filip Terč (1844 – 1917) je kot čebelar ugotovil, da so mu čebelji piki, ki se jim čebelar kljub zaščiti ne more povsem izogniti, ublažili revmatične bolečine. To svoje spoznanje je še naprej razvijal in je leta 1879 uspešno in množično zdravil revmatične bolnike. Dr. Filip Terč po rodu Čeh je del svojega življenja živel in deloval v Mariboru. Posvetil se je splošni zdravniški praksi, v prostem času pa se je posvečal čebelam in bil celo dolgo časa predsednik mariborske podružnice Štajerskega čebelarskega društva. V Mariboru je tudi pokopan, po njem pa je poimenovana tudi ulica. Klinične izkušnje, ki jih je opisal v strokovno-medicinski literaturi, so mu zato v čebelarskem svetu prinesle naziv »očeta apiterapije«, njegov dan rojstva, 30. marec, pa je razglašen za Svetovni dan apiterapije.

Doslej je potrjeno ugodno delovanje čebeljih izdelkov pri več kot 500 različnih bolezenskih stanjih in težavah, verjetno ni naključje, da so že v antiki imenovali med »hrana za bogove«. Zraven čebeljih izdelkov in čebeljega strupa pa izjemno ugodno vpliva na človekovo psihofizično počutje mikroklima čebelnjaka. Namreč nekaj ur v čebelnjaku, kjer vdihavamo aerosol (zrak, nasičen z eteričnimi vonji), in pozitivni energetski naboj v neposredni bližini čebelje družine krepita imunski sistem, ugodno vplivata na obolenja dihal, zmanjšujeta stresno simptomatiko in dvigujeta splošno počutje.

***

Čebele kot mojstrice arhitekture

Čebele, ki so med drugim simbol za marljivost in za učinkovito organizirano skupnost so tudi simbol za izjemno učinkovito gradnjo, saj vosek velja za kemično zelo kompleksno spojino, satovje pa za strukturno čudo, narejeno po načelu »matematično optimalne oblike« narave. Čebelji vosek je sestavljen iz več kot 300 različnih kemijskih spojin, je kompleksna mešanica maščob in ogljikovodikov in je v vodi netopen. Osupljivo pri vosku je to, da čeprav je zelo upogljiv in zaradi tega pripraven za zvijanje, pod visokimi temperaturami in tresljaji neverjetno dobro ohranja svojo prvotno obliko, pa čeprav je otežen z medom, cvetnim prahom, zalego ali čebelami. Prav tako ne popusti pa čeprav so temperature v panju včasih več kot 37°C in lahko nosi težo, ki je 20x težja od njega.

Satovje je zgrajeno iz voska, ki ga izločajo 12 do 18 dni stare čebele. Največ ga izločajo, ko je v naravi veliko nektarja. Energijsko je produkcija voska zelo intenzivni postopek, saj iz osmih enot medu nastane le ena enota voska. Ko se čebele primerne starosti najedo nektarja in cvetnega prahu, se obesijo ena na drugo in naredijo nekakšen venec v bližini novo nastajajočega sata in pričnejo z delom, ko se jim prične izločati vosek. To je po približno 24-ih urah. Izloča se iz voskovnih žlez, ki se nahajajo na spodnji strani zadka čebel delavk. Vosek se izloča v obliki majhnih lusk, ki tehtajo približno 1,1 miligrama. Voščeno luskico iz spodnjega dela zadka čebele prestavijo naprej z zadnjimi nogami, kjer jo preprimejo s prednjima nogama in jo usmerijo k sprednjimi čeljusti, kjer  vosek prežvečijo in vsako luskico posebej pritrdijo na novo nastajajoč sat. Celoten postopek premikanja, žvečenja in pritrjevanja na sat traja v povprečju 4 minute. Celice so pravilne šesterokotne oblike. Za izdelavo sata, ki sprejme 1000g pokritega medu pa je potrebno samo 55g voska.

Čebele so nam pokazale, da so ponavljajoče šesterokotne celice najbolj primerne za shranjevanje medu, saj je za skladiščenje medu pri šesterokotnih celicah potrebna najmanjša količina voska za izgradnjo. Šesterokotna oblika ima glede na površino, ki jo zapolnjuje najmanjši obseg, od treh pravilnih teles (kvadrat, pravilni trikotnik in pravilni šesterokotnik). Pravilna telesa so tista, ki lahko popolnoma pokrijejo površino. Če bi čebele uporabljale namesto šesterokotne oblike celic petkotno, osemkotno ali okroglo, se celice ne bi stikale med sabo, tako kot pri šestkotni obliki in bi zaradi tega za izgradnjo celic porabile več voska. Za primerjavo s šesterokotnimi celicami bi za enako površino pri izgradnji celic v obliki kvadratov porabili 7,5% več sten, pri celicah v obliki trikotnika pa kar 22.5%. Šesterokotne celice se lepo stikajo med sabo in imajo tako najmanjši skupni obseg na površino. Krog ima v primerjavi s šesterokotnikom za 4.8% manjši obseg glede na površino, ki jo pokriva, vendar se celice v obliki kroga med sabo ne bi mogle tako lepo stikati in zaradi tega bi čebele porabile za izgradnjo takšnega satovja več voska.

To kar so čebele vedele so kasneje dokazovali Charels Darwin, ki je opisal čebelji sat kot »absolutno najbolj ekonomičen izdelek iz voska«, njegovo domnevo so dokazali matematiki leta 1999 na Univerzi v Michigan; Thomas Hales pa je v svojem 40 strani dolgem raziskovalnem poročilu razložil, da je pravilni šestkotnik zares najbolj učinkovita konstrukcija. Ostaja pa še veliko nejasnosti glede postopka gradnje sata, kot npr. kako čebele zgradijo dve sosednji steni celice pod točno določenim kotom (120°), da lahko zgradijo šestkotnik, kar ostaja popolna uganka. Nekateri so trdili, da čebele najprej naredijo okrogle celice in jih naknadno preoblikujejo v šestkotne, vendar so študije celične strukture pokazale, da so celice grajene v šestkotni obliki že od začetka. Prav tako se ne ve, kako čebele določijo debelino stene in pa pravilen premer čebeljih in trotovih celic, ter kako naredijo osnovni vzorec za sat.

***

Pesticidi in izginotja čebel

Od konca leta 1990 čebelarji po vsem svetu opažajo skrivnostno in nenadno izginjanje čebel, mnoge izmed njih so še vedno nepojasnjene, zato se je v svetu zanje uveljavil izraz Colony Collapse Disorder, kolaps čebeljega roja oz. sindrom propadanja čebeljih družin in označuje pojav, ko večina čebel v nekaj dneh izgine iz zdravega panja, matica in zarod pa propadejo. Prvi pogini čebel, ki so vzbudili v svetu pozornost, so se začeli pojavljati že leta 1994. V Evropi so najprej prizadeli Francijo, potem pa še Nemčijo, Avstrijo, Švico, Španijo, Italijo, Poljsko, Grčijo, Belgijo in Veliko Britanijo. Prav tako so bili zabeleženi v ZDA, v Braziliji, na Japonskem in v Indiji. Že takrat so se pojavila namigovanja o povezavi pomorov z uvedbo neonikotinoidov v devetdesetih letih. Prav tako je v letih 2003, 2006, 2008 in 2010 prišlo do številnih poročil o množičnem pomoru čebel.

»Ko bo izginila čebela z obličja Zemlje, bo človek preživel le še štiri leta;
saj ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi.«
Albert Einstein

V Sloveniji smo bili v zadnjih dvajsetih letih priča štirim hujšim pomorom čebel. Prvi večji pomor čebel se je zgodil leta 2004 v Kopru in na Gorenjskem, ko je poginilo okoli 400 čebeljih družin. Po poročanju čebelarjev so čebele začele izgubljati orientacijo, kar je prvi znak zastrupitve s preparatom Gaucho (vsebnost imidakloprida), ki je bila v Sloveniji prvič zaznana jeseni 2003. Maja 2006 se je zgodil drugi pomor čebel na območju Slovenskih goric in Ptujskega polja, kjer naj bi v obeh primerih pomore zakrivila nepravilna uporaba za čebele nevarnega insekticida zolone lyquide. Po skupnih podatkih je bilo prizadetih okoli 160 panjev, v katerih je poginilo 80 odstotkov čebel. Leta 2008 se je zgodil tretji pomor čebel, in sicer na območju Pesnice, Novega Mesta, Domžal, Grosupelj, Zgornjih Pirnič, Spodnjega Brnika, Brežic in Šentjanža. Do največjega pomora čebel v zgodovini Slovenije pa je prišlo leta 2011 v Pomurju, ko je bilo prizadetih 2130 panjev, kar predstavlja skoraj 10 odstotkov vseh pomurskih čebelarjev. Rezultati analiz vzorcev mrtvic so pokazali prisotnost aktivne snovi klotianidin, s katero je bilo obdelano seme koruze.

V knjigi Svet brez čebel angleške novinarke Alison Benjamin, ki raziskuje vlogo in pomen čebel, je med drugim v opisala zgodbo o pokrajini v južnem delu Sečuana na Kitajskem, ki je tako zastrupljena s pesticidi, da so čebele za vedno izginile. Zato se aprila vsako leto se v tamkajšnjih sadovnjakih zbere na tisoče ljudi, plezajo po sadnem drevju in ročno oprašujejo cvetove. Pridelek je zelo slab, ker ni čebel, umirajo tudi druge rastline in z njimi živali.

***

Čebelarski turizem in urbano čebelarstvo

Urbano čebelarstvo se je v zadnjih desetletjih prijelo v domala vseh večjih evropskih mestih. Danes imajo številne institucije v Berlinu, Londonu in tudi pri nas postavljene čebelnjake na strehah stavb, med najbolj znane pa so seveda čebele iz pariške operne hiše, ki tam prebivajo že več kot četrt stoletja. In če je danes urbano čebelarstvo v razmahu, je to do leta 2010 v New Yorku bilo prepovedano. A zadeve so se zaradi številnih odzivov spremenile in tako so del čebelje mreže postali tudi razni znameniti hoteli in banke.

Svoje mesto pa je čebela našla tudi v turizmu, o čemer priča vedno večje zanimanje za apiterapijo, ne samo zaradi čebeljih izdelkov in čebeljega strupa, ampak tudi obiski čebelnjaka. Čebelnjak namreč izjemno ugodno vpliva vdihovanje aerosola in pozitivnega energetskega naboja, ugodno vpliva na obolenja dihal in zmanjšuje stresne simptomatike ter dviguje splošno počutje.

Med prostranimi ravninami Prekmurja, se v kraju Veržej nahaja Čebelarski muzej Krapje, z ohranjeno opremo in predstavlja bogato kulturno dediščino. Da se je čebelnjak ohranil in postavil kot muzej je zaslužen čebelar Drago Šalamun, ki je uredil zbirko starih čebelarskih pripomočkov, pri tem pa so vsi eksponati v muzeju od drugih starejših čebelarjev, ki so prenehali z čebelarstvom vendar so imeli željo ohraniti čebelarstvo kakršno je bilo nekoč. Sam čebelnjak je osmerokotne oblike izdelan po paviljonskem načrtu, s strešno lino za zračenje in svetlobo. V tem čebelnjaku je bilo možno čebelariti z 84 družinami, panji pa so po sistemu NAISER, ki se že desetletja ne uporabljajo in jih marsikdo sploh ne pozna. Čebelnjak pa je še edini takšen postavljen v naravi. V muzeju so na ogled točila za med, ročne kadilnike, stiskalnice za vosek, čez 300 let star panj iz drevesnega dupla, panj izdelan leta 1884, gobe za dimljenje čebel, model za izdelovanje satnic, koše za lovljenje čebel iz dreves ko rojijo, razno literaturo o čebelarstvu, matičnice in veliko drugih zanimivih čebelarskih pripomočkov.

Almira Ćatović