Snežna Marija v Piranu

V ozki ulici v srednjeveškem jedru mesta Pirana, nasproti Minoritskega samostana, se skriva cerkev Marije Snežne. Gre za cerkvico iz leta 1404, ki je bila zgrajena kot zasebna kapela premožne piranske meščanke, okrašena z umetninami in prizori čudeža avgustovskega snega v Rimu, ki opominja na ime cerkve. V Rimu namreč stoji Papeška bazilika svete Marije Velike, ki je znana tudi pod imenom Marija Snežna, Liberijanska bazilika ali Marija pri jaslicah. Ta stoji na griču Eskvilinu, kjer je prej stalo svetišče rimske boginje Junone, žene mogočnega Jupitra.

 

Legenda Marije Snežne

Za vladanja papeža Liberija (352-366) je živel v Rimu plemenit in pobožen meščan Janez. Ker mu Bog ni dal otrok, sta s pobožno ženo vse bogastvo zaobljubila blaženi Devici. Prosila sta jo, naj jima razodene, za katero delo oz. namene naj bi obrnila svoje imetje. V sanjah sta Janez in njegova žena dobila sporočilo Marije, da naj njej v čast sezidata cerkev na tistem kraju, ki ga bo zjutraj pokrival sneg. Sporočilo ne bi bilo nič kaj nenavadno, če to ne bi bilo v avgustu, ko je v Rimu bila huda poletna vročina. Pa vendar, ponoči je zapadel sneg na griču Eskvilinu.

Presenečen Janez je posredoval Marijino naročilo papežu Liberiju, ta pa povedal Janezu, da je Marija prav isto željo razodela tudi njemu. V slovesnem sprevodu je šel papež na hrib, ki je bil zasnežen, in določil prostor za novo cerkev. Cerkev je bila posvečena leta 367 pod imenom Blažena Marija Snežna.

V tej cerkvi je bila leta 431 razglašena verska resnica, da je Marija resnično »bogorodica« (= božja mati, gr. theotokos), ki simbolno z belim snegom sredi velike vročine govori o Marijini brezmadežni čistosti;  v 7. stoletju pa je cerkev dokončno dobila ime Sveta Marija Velika. Notranjost cerkve v Rimu krasijo čudoviti mozaiki, posebnost pa je iz zlata narejen strop. To ogromno količino zlata je daroval španski dvor, ki si je prilastil številna bogastva pri ''odkritju'' južne Amerike in poboju tamkajšnjih ljudstev.

 

Snežna Marija v Piranu

Kljub temu da je veliko skromnejša po razkošju, je cerkev ena redkih ohranjenih gotskih objektov v Piranu, kjer se za enostavno in preprosto zunanjščino skriva prava zakladnica slikarskih del. Prvi podati o cerkvi so iz leta 1404, ko je bila zgrajena z zapuščino Engaldone de Vanto.

Oltar je leta 1669 izdelal Antonio Trevisan po projektu Bonfanteja Zorzija, oltarno sliko Marija Snežna pa Ambrogio Bon (1705). Strop krasi iluzionistična poslikava (verjetno iz 19.stol). Vse stene krasijo oljne slike v pozlačenih lesenih okvirjih, ki jih je leta 1666 izdelal motovunski rezbar Battista Marangon. Na severni steni je cikel slik iz sredine 17.stoletja, ki ga pripisujejo Pirančanu Tommasu Gregolinu. Ostale slike so dela različnih avtorjev in prikazujejo svetopisemske motive. Dve sliki z južne stene so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ukradli (danes sta začasno na njihovem mestu reprodukciji amaterskega ukrajinskega slikarja).

Na slavoločni steni je bila v luneti slika vezana na čudež Marije Snežne, ki je sedaj nad vhodnimi vrati, ob loku pa Oznanjanje, ki je trenutno shranjeno v župnišču (obe iz 17.stol). Pod temi slikami so med restavriranjem (1969) odkrili dragocene slike v tehniki tempere na lesu: Križanje v zašiljenem gotskem oboku slavoloka (1450-1460, domenvno Nicola di Antonio de Pirano) in Oznanjenje ob loku slavoločne stene (beneški slikar okoli 1430). Gre za edini primer tovrstnega tabelnega slikarstva, ki se je iz obdobja gotike ohranil v Slovenski Istri. Glede nato, da je v Piranu kar nekaj zanimivih biserov, vsekakor priporočam obisk te simpatične in majhne cerkvice napolnjeno z nežnostjo in mehkobo, ki spominja na belo vrtnico.                                                                                                                                                                                      

Almira Ćatović

 ۞

ssk.png