Skadarsko jezero, Copacabana in ostala svetovna čudesa

Almira Catovic_ Travel (1).jpg

Potovanje po Skadarskem jezeru navdaja z občutkom, kakor da pluješ po mogočni reki, ki se včasih spremeni v morje. Jezero, ki ima površino okrog 400km2 in je največje jezero na Balkanu in eno večjih v Evropi, je znano tudi po tem, da je to močvirje eno od zadnjih sredozemskih sladkovodnih, kjer gnezdi približno 270 vrst ptic, med katerimi najbolj izstopajo pelikani, ki imajo tukaj zadnje zatočišče v Evropi. Jezero je bilo v preteklosti slano, se je sčasoma preoblikovalo v sladkovodno in leži pod nivojem morja. V jezeru in njegovem izlivu živi kar 50 različnih vrst rib, med njimi tudi skadarski šaran in ukljeva, ki obstajata samo v tem jezeru. Črnogorska stran jezera je od leta 1983 del nacionalnega parka, z letom 1996 pa je Skadarsko jezero sprejelo Ramsarsko konvencijo, to je konvencija o mokriščih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot habitati vodnih ptic.

Jezero se nahaja na meji med Albanijo in Črno goro, kjer 2/3 jezerske površine pripada Črnogorcem z večjim mestom Virpazarjem, 1/3 površine jezera pa Albancem z mestom Skadar, po katerem nosi jezero tudi ime. Na jezeru je tudi 50 otokov, na katerih so arheološke najdbe iz 14. stoletja, samostani in pa Črnogorski Alkatraz, ki se je nahajal na otoku Grmožur, na katerem je kralj Nikola ostanke nekdanje turške trdnjave uporabljal kot zapor za politične sovražnike, ki so bili izključno neplavalci.

Ob obali jezera so ostanki gradu Oboda, ki je od leta 1457 do 1482 bil prestolnica Crnojevićeve države. Crnojevići so bili tretja črnogorska dinastija. Po Vjislavljevićem in Balšćem, ki so bili katoličani, so Crnojevići prva pravoslavna dinastija, z izjemo Staniša Crnojevića, ki je sprejel islam in pod imenom Skender beg Crnojević vladal Črni gori iz Skadra od leta 1513 do 1530. Ena od teorij pravi, da je v Obodu delovala Crnojevićeva tiskarna, kjer je bil natisnjen Oktoih, ki je prva črnogorska tiskana knjiga, prav tako prva tiskana knjiga v cirilici. Oktoih (gr. Oktoehos) je cerkevna pravoslavna knjiga, ki na 269 straneh vsebuje spremenljive dele bogosluženja tekom nedeljskega ciklusa za obdobje osmih nedelj. Nastal je v obdobju črnogorskega vladarja Đurađa Crnojevića, zasluge za izjemno tipografijo pa se pripisujejo svečeniku (jeromonah) Makarije od Črne gore.

***

Reka Bojana

S Skadarskim jezerom je povezana tudi reka Bojana, ki je edina reka na svetu, ki teče gor in dol. Namreč v Skadarsko jezero priteka reka Morača, jezero pa se izliva v reko Bojano, ki teče 30 km dalje v Jadransko morje. Bojana iz Skadarskega jezera izteka preveč počasi in leno proti morju, pri čemer je zasuta z nanosi rek iz Albanije, in sicer Kiri in Drim. Zato Bojana po tej strugi v času jeseni in zime ne more izpustiti višek vode iz jezera in se v deževnem obdobju obrača in menja tok, torej se izliva nazaj v Skadarsko jezero. Posledica tega so poplave. Posebna zanimivost reke je star način ribolova, ki je še vedno v uporabi in je zaščitni znak reke Bojane.

***

Dukljansko Kraljestvo

Med drugim se je na tem ozemlju dotikalo tudi Dukljansko Kraljestvo, ki je znano kot najstarejša črnogorska država, ki je svojo pot končalo koncem 12. stoletja. Duklja izhaja iz besede dhoukl, ki v sanskrtu pomeni odročen, temen, črn. Nekje do konca 12. stoletja se za to področje vse bolj uporablja ime Zeta, nato pa ime Črna gora.

Vsekakor je tukaj potrebno Kroniko svečenika Dukljanskega (lat. Regnum Sclavorum, Kraljestvo Slovanov); delo naj bi nastalo v 12. stoletju, njen avtor pa je anonimen duhovnik. Originalno delo je izgubljeno, ostal je le latinski prevod. Avtor tako opisuje dogajanje na tem področju, družinske linije, ki so vladale in narode, ki so prihajali in odhajali. Povest prične s prihodom Gotov na območje nekdanje rimske province Prevallis (današnja Črna gora), koncem 5. stoletja, kjer bi naj Goti in Slovani bili isti narod. Govori o nastanku hrvaške oblasti in omenja Belo in Rdečo Hrvaško ter ozemlje, ki pripada eni in drugi. Mogoče je od tukaj prihaja vzorec na hrvaški zastavi. Za prvega dukljanskega vladar se pojavlja ime Arhont Peter, vendar se ne ve obdobje njegove vladavine. Za njim je ostal le pečat, ki se danes nahaja v Berlinu.

Prav tako izstopa ime Knez Vladimir, ki bi naj imel zdravilne in čudežne moči ter je razglašen za svetnika in čigar usoda se prepleta z makedonskim vladarjem Samuilom, ki je po nekaterih izvorih bil bolgarski kralj, po drugih pa makedonski. Ta je v bitki premagal Vladimira, ki je postal njegov ujetnik in v katerega se je zaljubila Samuilova hčerka, princesa Kosara, ki je v Vladimirju prepoznala lepoto in duhovne vrline ter očarana in prevzeta nad njim, prosila očeta za milost in za poroko z Vladimirjem. Oče ji je ustregel in tako je bil nekaj časa mir, do leta 1014, ko Samuil umre in ga nasledi novi makedonski vladar pod imenom Vladislav, ki je s prevaro pretental Vladimirja in ga 22. maja 1016, umoril tako, da mu je odsekal glavo. Kosara je Vladimira pokopala na obalah Skadarskega jezera, v samostanu imenovan Prečista Krajinska, posvečenem Marijinem vnebovzetju, kjer je tam tudi ostala predana njemu in se zavezala v redovništvo. Pokopana je ob svojem možu, njuni ostanki pa so kasneje preneseni v Drač v Šinđon (samostan sveti Jovan), kjer imajo še danes ceremonijo ob obeležitvi dneva njegove smrti.

Zgodba o Dukljanskem kraljestvu se nadaljuje s številnimi bitkami, kjer se je Bizantinsko cesarstvo hotelo znebiti nepokornega Dukljanskega kneza, ki je s svojo suverenostjo ogrožal Raško in Bosno, kar ni bilo v skladu z Bizantinskim cesarstvom na Balkanu in tako je bila odločujoča bitka pri Baru iz leta 1042, ki priča o strateški iznajdljivosti Dukljanskega kralja in o času sprememb.

***

 

Ulcinj, Copacabana in peščeni raj

Za doživetje peščenega raja na plaži Copacabana, ni več potrebno skočiti do Brazilije, ampak lahko pri mestecu Ulcinj obiščeš njeno dvojnico. Skoraj na meji z Albanijo, se nahaja mestece Ulcinj, ki je znano po peščenih plažah, ena je v starem mestnem jedru imenovana Mala plaža, nekoliko stran od nje, pa plaža imenovana Copacabana.

Sicer pa velja Ulcinj za najbolj vroč predel Črnogorskega primorja, saj ima največ sončni dni; 37 km dolga plaža s številnimi zalivčki in otoki, pa je v preteklosti nudila idealno skrivališče naropanega gusarskega bogastva. Kljub temu, da še vedno ni natančno jasno, raziskovalci ulcinjske preteklosti vztrajajo, da je Cervantes resnično prebival v Ulcinju. V mestu naj bi bil, kot ujetnik strašnega ulcinjskega gusarske vodje Uruč Alija, ki je imel svojo floto in v enem od gusarskih spopadov zavzel ladjo, na kateri je bil tudi znani pisatelj Cervantes, ta je bil zaprt v zaporih v severnem delu starega mesta, na levi strani takoj ob vhodu v Staro mesto. Dokumenti ga opisujejo kot belega enorokega sužnja. Glede nato, da je Miguel de Cervantes bil v eni bitki hudo ranjen v roko, ki se mu je kasneje posušila, morebiti je kaj na teh domnevah.

Almira Ćatović

                                                                                                     

۞

ssk.png