Marina, poslednja sežgana čarovnica

1. aprila 1701 je cesarsko krvno sodišče na gospostvu Ribnica začelo proti Marini Češarekčarovniški proces. Marina Češarekje bila Ribničanka, stara okoli štiridesetih let poročena s čevljarjem; bila je mati šestih otrok, ki je pričakovala sedmega in je bila v tretjem mesecu nosečnosti, ko je bila obtožena čarovništva. Po skoraj tednu dni ječe in zasliševanj je še vedno trdila, da je nedolžna, zato se je prva vmesna sodba glasila, naj žensko posadijo na čarovniški stol in jo ponovno izprašajo. Po treh urah mučenja je priznala, da je čarovnica. 11. maja je sledila sodba, in sicer, da se Marina Češarekdrugim za zgled pelje na običajno sodno mesto, se tam usmrti s cesarskim mečem, telo naj se vrže na grmado in sežge v prah in pepel. Zapisnik sodnega procesa hrani Arhiv Republike Slovenije, dr. Matevž Košir pa je zapisnik prevedel in skupaj z raziskavo čarovniških procesov na Slovenskem objavil v delu Zadnja na grmadi.

V Muzeju Ribnica je na ogledu edina stalna razstava posvečena čarovniškim procesom na Slovenskem, ki predstavi dogajanje iz časa lova na čarovnice, kjer so predstavljene in razstavljene številne mučilne naprave, uroki in kjer obiskovalca spremlja zvočni posnetk poteka sodnega procesa, ki spremeni muzej v prav srhljiv kraj.

***

Začetki čarovništva in vloga inkvizicije

Od kdaj so se predstave o čarovnicah začele, ni jasno, so pa bile te predstave, ki govore o tem, da so se čarovnice skrivaj združevale in povzročale škodo, v 15. stoletju že močno uveljavljene in razširjene med ljudmi. Zasluge temu lahko pripišemo inkviziciji, ki je dobila priznanja na osnovi mučenj. Eno izmed del, ki je služil kot priročnik za sodnike, je knjiga Čarovniško kladivo, ki je nastalo leta 1486, napisala pa sta ga inkvizitorja Jacob Sprenger in Heinrich Kramer, imenovan Insitoris. Knjigo sta poimenovala kot delo o nevarnostnih čarovništva in boju zoper njega, v bistvu pa je bilo naravnano proti ženskam. Ta dva sta za lastno sprevrženost, frustracijo in bolestnost, krivila ženske in si za izgovor izbrala izvirni greh. Te teze so njuni nasledniki še malo dodelali, dodali sabat in tako je bilo vse pripravljeno za lov na čarovnice.

Obdobje procesov je čas, ko je bilo sprejeto rimsko pravo in obenem uveden preiskovalni oz. inkvizicijski sodni postopek. Ta je potekal za zaprtimi vrati in pri njem so uporabljali mučenje. Vodili so ga krvni sodniki po kazenskih zakonikih, torej ”izobraženi” pravniki, v katerih je naveden tudi čarovniški zločin, za katerega je določena smrt na grmadi, zasluge temu, si lahko pripiše cesar Karel V., ki je leta 1532 za celotno nemško cesarstvo postavil ta zakon. Pri nas so se začeli ti procesi stopnjevati sredi 16. stoletja, najbolj pa so se razmahnili v drugi polovici 17. stoletja. Najhuje je bilo na Štajerskem, med Dravo in Muro, najbolj zaposlena pa so bila sodišča v Ljutomeru, Hrastovcu in Mariboru.

S pomočjo mučenja ali torture je bilo mogoče doseči vsakršno priznanje, saj je veljalo pravilo »Priznanje je kralj dokazov«. Stopnje mučenja, ki so si v procesu sledila od lažjih k težjim, niso bila omejena in je bilo pogosto prepuščeno rabljevi domišljiji. Od mučene osebe so zahtevali, da pove, kdo je z njo ali njim sodeloval v čarovniških procesih in tako se je krog osumljenih dramatično širil. Kazenski postopek se je lahko začel tudi na osnovi suma brez kakršnih dokazov. Znan je bil tudi preizkus z vodo. Domnevno čarovnico so potopili v reko in jo pogosto obtežili s kamnom. Če je plavala, so menili, da hudič ne pusti umreti svoji ljubljenki, zato so jo sežgali. Če pa se je utopila, so ugotovili, da je nedolžna. Če obtožen prizna svoje zločine, je obsojen na grmado, če se skesa, je sodišče tako milostno, da ga pred sežigom obesijo ali zadavijo. Če pa še vedno zanika obtožbe, se mora sodišče zateči k mučenju. Če nato prizna med mučenjem, mora po 24 urah priznanje ponoviti. Če priznanje umakne, ga je treba znova preskusiti z mučenjem. V glavnem, krivdo so izsilili, dokler je še bilo kapljice daha v osebi.

O skrajni krutosti teh postopkov govori primer iz leta 1673, ki se dogaja v Hrastovcu, ko so osebi v želji po priznanju, medtem ko so jo izpraševali na čarovniškem stolu, v obute čevlje večkrat vlili razbeljen loj. Istega leta je v Hrastovcu zabeležen primer, ko je oseba, obtožena čarovništva, po 83 urah mučenja na čarovniškem stolu še vedno vztrajala pri zanikanju obtožnice, kasneje pa je v zaporu zaradi posledic mučenja umrla.

 Replika čarovniškega stola

Replika čarovniškega stola

***

 Razmah čarovniških procesov

Čas čarovniških procesov je na evropskih tleh trajal od 15. stoletja do 18. stoletja, razen na Poljskem, kjer je preganjanje čarovništva v 18. stoletju šele doseglo vrh. Ta čas velja za enega največjih genocidov v evropski zgodovini, kjer se ne ve natančnega števila obsojenih in umorjenih, med žrtvami pa so močno prevladovale ženske, še posebno so se preganjalci osredotočili na iztrebljanje babic in porodničark ter zeliščark. Omenja se število od 40.000 do 100.000 ljudi, na Slovenskem okoli tisoč, ker pa so številni spisi izgubljeni lahko samo domnevamo. Valvasor poroča, da naj bi sredi sedemdesetih let 17. stoletja zaradi čarovništva požgali celotno vas Bočkovo na Notranjskem.

Po številu procesov je tako na prvem mestu srednja Evropa oz t. i. nemško cesarstvo, kamor so sodile tudi slovenske dežele, s 25.000 sežganimi, na Poljskem beležijo 10.000, v Franciji 4.000, na Škotskem 1000, v Skandinaviji 2.000, v Angliji 500, Irska pa praktično ne pozna procesov. Med vsemi žrtvami so močno prevladovale ženske, razen na Islandiji, kjer je bilo zaradi čarovništva sežganih 110 moških in 10 žensk. Začetki čarovniškega procesa segajo v leto 1430 v okolico Ženevskega jezera. In tam, kjer se je začelo, se je tudi končalo, v Švici namreč, kjer so usmrtili zadnjo čarovnica v Evropi. To je bila Anne Goeldi, znana kot lepa služkinja, ki je zanosila s svojim gospodarjem, ta pa jo je obtožil, da je začarala njegovo osemletno hčer, tako da je ta pljuvala žeblje. Na smrt je bila obsojena 13. junija 1782, kjer so ji odsekali glavo.

O pravih čarovniških procesih pri nas govorimo od leta 1546, ko je bilo pred sodišče v Mariboru zaradi suma čarovništva postavljenih vsaj šest žensk. Pri nas pa se zgodba zaključi v Radgoni, od koder prihaja ena zadnjih žena obtoženih čarovništva, in sicer Apolonijo Herič so obtožili čarovništva, ker je znala iz mleka narediti več masla kakor druge. Verjetno bi zaradi tega končala na grmadi, če ne bi bilo to že v času (okoli 1745), ko so se čarovniški procesi bližali koncu in postali prepovedani. Apolonija je res imela srečo. Čarovniške procese je povsem prepovedala Marija Terezija, potem ko je zahtevala, da ji vse procese v deželah pod njeno oblastjo predložijo v njeno osebno odločitev.                                                                                                 

***

Kdo je bil "ugleden sodnik", ki sodil je Marini, mamici šestih otrok

Sojenje Marini in Ribiški proces se smatra kot tipičen čarovniški proces tistega časa, saj se v njem pojavljajo običajne obtožbe, od poletov na sabat in pogodbe s hudičem, kar je vneto zagovarjal krvni sodnik, do obtožb o čaranju škode, ki so jih prijavili sovaščani, prav tako je bilo obtoženo večje število ljudi oz. je bilo skupinsko sojenje, kjer je sodni proces trajal par let, kar so bile lastnosti pravega čarovniškega procesa. Pa poglejmo, kdo je bil tisti, ki je sodil Marini, mamici 6 otrok. Deželni krvni sodnik je bil doktor prava Janez Jurij Hočevar, ki je v Padovi doktoriral iz prava, se poročil s hčerjo ljubljanskega mestnega svetovalca in z njo imel 11 otrok. Bil je znan skladatelj in član obeh ljubljanskih akademij (Operozov in Filharmonikov), službo deželnega krvnega sodnika pa je opravljal med letoma 1695 in 1703, kjer izstopa po svoji krutosti.

Takratna resničnost je danes razstavljena v grajskem stolpu v Ribnici, kjer si lahko ogledamo mučilne naprave, kot so čarovniški stol, pa napravo za lomljene palcev ter ostale načine mučenja, ki ga lahko podoživimo ob repliki originalnega zapisa čarovniškega procesa v Ribnici iz leta 1701. Obdobje od 15. do 18. stoletja velja za enega največjih genocidov nad ženskami, kjer so v imenu čarovništva tri stoletja zatirali intuitivno znanje ter modrost. Med številnimi ženskami, med katerimi so prednjačile zeliščarke, babice in zdravilke seveda najdemo tudi moške, ki so doživeli enako usodo. Sprevrženi načini mučenja in pravo, kjer svojo nedolžnost oseba lahko dokaže le s smrtjo, govori o resnično temnem obdobju človeštva, kjer za maskami uglednih in izobraženih vaščanov so se skrivali groteskni obrazi z vsakršnim izgovorom za brutalno izživljanje. Danes nam je morebiti nepredstavljivo, kako je do lova na ''čarovnice'' sploh lahko prišlo, pa vendar imamo tudi danes podobne zgodbe z enakimi elementi, kot so manipulacija, blatenje in lažna obtoževanja, kakor da se ista senca, ki povzroči zameglitev očesa razuma, še vedno pretaka skozi čas, na tak ali drugačen način. In ob vsem tem, kar kot civilizacija doživljamo danes, se sprašujem, le kako bodo o nas pisali čez tri stoletja. 

Almira Ćatović

۞

ssk.png