Najbolje ohranjena zgodnjekrščanska cerkev na svetu

Poreč, priljubljena destinacija za letovanje, skriva Evfrazijevo baziliko, ki jo je sam UNESCO imenoval za najbolje ohranjeno zgodnjekrščanska cerkev na svetu. Polotok, na katerem se Poreč nahaja, je bil poseljen že v neolitiku; naselili so ga Histri (ilirski prebivalci) in je zanimiv, saj ima naravno zaščito, glede nato da je širok 200 in dolg 400 metrov. Naravna danost je pripomogla, da se je razvilo pristaniško središče. Podatki grških zgodovinarjev in geografov iz 6. in 4. stoletja pred našim štetjem govorijo o manjšem ribiškem naselju z lučico. V 2. stoletju pr.n.št. je zgrajeno rimsko naselje, ki se je razvilo v vojaško utrdbo z mestnimi značilnostmi. Geometrično pravilen razpored ulic, z glavnima Cardo Maximus in Decumanus in osrednjim Forumom se je ohranil vse do danes. Status mesta (municipija) je Poreč dobil pred vladavino Julija Cezarja, v prvi polovici 1.stoletja pa je postal Colonia Iulia Parentium.

Poreč je imel škofa že v časih pregona kristjanov v 3. stoletju. Prvi poreški škof Mauro je bil kot žrtev pregona s strani rimske oblasti po svoji mučeniški smrti razglašen za svetnika – zaščitnika mesta. Od takrat do danes je Poreč škofija, na kraju kjer ga je doletelo mučeništvo pa je bila v 4. stoletju zgrajena, sto let pozneje pa dograjena zgodnjekrščanska stolnica. V 6. stoletju je dal škof Evfrazij na tem mestu zgraditi baziliko, ki je danes biser stavbne dediščine mesta in je od leta 1998 pod varstvom UNESCA. Na začetku 7. stoletja so Istro in s tem Poreč začeli naseljevati Slovani. Do konca druge svetovne vojne je bilo mesto pod oblastjo raznih držav in vladarjev – od Vzhodnih Gotov do Frankov, Oglejskih patriarhov, Beneške republike, Avstrije, Napoleonove Ilirije in Kraljevine Italije, leta 1943 pa je bil skupaj z Istro priključen Hrvaški najprej kot delu Jugoslavije, nato pa 1990 kot samostojni državi.

V današnjo zakladnico starih mestnih spomenikov sodijo Romanska hiša iz 13. stoletja, prepoznavna je po zunanjem stopnišču, romanski bifori in lesenem balkonu, obnovljenem leta 1930; Hiša dveh svetnikov iz 15. stoletja majhna enonadstropna hiša, je dobila ime je po dveh vzidanih reliefih svetnikov na pročelju ob oknih v nadstropju; Gotska hiša in baročna notranjost pa baročna notranjost istrske zbornice. Prav tako je zanimiv peterokotni stolp ob vhodu v staro mestno jedro ter Neptunov tempelj, posvečen bogu morja in povzročitelju potresa ter Veliki oz. Marsov tempelj, zaradi katerega se je Poreč v 1. stol. ponašal z največjim rimskim svetiščem v Istri.                                                                                                                                                                                      

***

Freske v najbolje ohranjeni starokrščanski cerkvi

Evfrazijeva Bazilika je najdragocenejši kulturni spomenik v Poreču. Zgrajena je bila na temeljih predhodne troladijske bazilike sredi VI. stoletja u času škofa Evfrazija, po katerem je dobila ime. V notranjosti kot pred njo stojijo številni stebri, iz najzgodnejšega obdobja krščanstva, stenski mozaikiso iz 5. stoletja, mozaiki, ki so v dveh slojih podpodom cerkve, pa so iz3 in 4. stoletja. Zraven cerkve sopod plastmi zemlje odkrilitalne mozaike še starejših dveh manjših cerkva. Ti dve cerkvi sta bilinekaj časa del prezbiterija Evfrazijeve bazilike. Pomen bazilike je1997UNESCOutemeljil z besedami: »Eufrazijana je najbolje ohranjena zgodnjekrščanska cerkev na svetu.« S to utemeljitvijo jo je uvrstil med svetovne spomenike.

Od prvotne prve bazilike je ostalo zelo malo; talni mozaik, ohranil pa se je videz tega starega krščanskega svetišča v sami mozaični povedi v Evfraziani. Slika govori, da je bila prvotna cerkev, posvečena predvsem Maryām (aramejsko), Maria (latinsko) in je bila razdeljena na središčni del in dva stranska stebriščna prizidka. Maryām je ime za veliko svečenico, saj se v imenu samem skriva poved, mati božja in predstavlja Univerzalno Življenjsko Silo, ki se manifestira, duhovno načelo, izraženo v ženski obliki.  Stari Grki so jo imenovali devica Hestia – Ἑστία in je grški mitologiji boginja domačega ognjišča; hči Kronosa in Ree. Bila je najbolj ljubezniva in najnežnejša od vseh boginj. Raje kot da bi živela na Olimpu se je družila s smrtniki. Je simbol doma in družine in v vsaki hiši je na njenem oltarju gorel večni ogenj.

Simbol boginje ognja in ognjišč ter življenjske sile predstavlja Isis oz Izis, ki najslavnejša je egipčanska boginja. Prikazana je na več načinov, ali išče Ozirisa, svojega pokojnega brata in moža, ki ga oživi s sapo; ali doji sina Hora; ali spremlja pogrebne obrede, ali s svojimi krili ščiti in oživlja mrtve. Mit o Izis in Ozirisu pravi, da naj bi Set ubil in razkosal truplo svojega brata Ozirisa. Dele telesa je raztrosil po celem in Egiptu in tako onemogočil, da bi bil Oziris pravilno pokopan. Izis, Ozirisova sestra in žena, je začela zbirati posamezne dele telesa. Zbrala je vse dele trupla, razen penisa, ki ga je pojedla riba. S svojo čudežno močjo zdravljenja je Ozirisa ponovno oživela. Ob tem je z njim tudi zanosila in pozneje rodila boga Horusa, ki vlada živemu Egiptu. Oziris pa se je umaknil v puščavo in postal bog mrtvih. Njena oblast in božanska moč sta se razširili na vse svet, potem ko se je, ko pravi legenda, polastila skrivnostnega imena najvišjega boga Reja. Vsako živo bitje je kaplja njene krvi. Tako na srednjem vzhodu kot v Grčiji in Rimu in vsem sredozemskem bazenu so Izido častili kot najvišjo in univerzalno boginjo.

Jaz sem mati in vsa narava, gospodarica vseh elementov, izvor in načelo vekov, najvišje božanstvo, kraljica manov, prva med prebivalci neba, edinstvena med bogovi in boginjami. Po svoji volji vladam svetlim vrhovom neba, zdravilnim morskim sapam, obupani tišini pekla.

V vseh ezoteričnih krogih velja za Iniciatorko, ki ima v rokah skrivnost življenja, smrti in vstajenja. Ankh in Izidin vozel sta simbol njene neomejene moči. V religijah skrivnosti na začetku naše ere je Izis inkarnirala žensko načelo, čarobni vir vse plodnosti in vse preobrazbe. Upodobljena je s prestolom na glavi, ki ga poosebljala. Pozneje so jo upodabljali kot žensko, ki drži v naročju Horusa in ga doji. Ko se je pozneje zlila s Hator, so jo začeli upodabljati s kravjimi rogovi in sončevo ploščo kot naglavnim okrasom. V helenizmu skorajda ni bilo grške ali rimske boginje, ki je ne bi enačili z Izido. Dolga stoletja staroegipčanske zgodovine je bila pomembna boginja. Izis je pogosto upodobljena v sedečem položaju s Horom v naročju,  kot upodobitve Marije z dojenčkom Jezusom v naročju v krščanski umetnosti.                                                                                                 

***

Vestalke v Rimu

V drugi kulturi se je tako svečeniški red preoblikoval in nastopi obdobje Vestalk. Zaščitnica mesta Rim in boginja ognja (svetega in domačega) je v rimskem obdobju dobila ime Vesta. Simboliziral jo je ogenj, ki je gorel v njenih templjih. Ta ogenj so čuvale svečenice imenovane vestalke. Vesta je bila ena najbolj čaščenih božanstev v Rimu in je simbolizirala absolutno zahtevo po čistosti. Bilo so matere svečenikov, prerokov, odrešenikov, njihov vpliv in namen se je skozi čas spreminjal in ožil. Tako je npr. drugi rimski kralj Numa zapovedal deviškost Vestalk. Te zahteve ob ustanovitvi Rima 753 p.n.š. še ni bilo. Numa je prepoved opravičeval s tem, da tako Vestalke še bolj celostno postanejo duhovna bitja, saj je prav, da so čim bolj neodvisne od partnerjev oz. da so odvisne le od duhovnega komuniciranja z duhovnimi entitetami.

Devištvo vestalk je bilo po prepričanju Rimljanov neposredno povezano z dobrobitjo države; vestalke so namreč s tem, ko so zapustile očetovo ognjišče, postale hčerke države, zato so spolni odnosi s katero izmed njih pomenili enako kot incest in državno izdajstvo. Starodavno izročilo je narekovalo, da se vestalko, ki se je tako pregrešila, živo pokoplje, kajti njihove krvi se ni smelo prelivati. Ker je bilo to navzkriž z rimskim zakonom, da nihče ne sme biti zakopan znotraj mestnega obzidja, svečeniki grešne vestalke strogo gledano niso živih zakopali, ampak so jo z določeno količino hrane zaprli v podzemno sobo, tako, da je umrla (domnevno) po lastni izbiri.

Deviške svečenice, ki varovale so sveti ogenj so bile izbrane iz najuglednejših rimskih patricijskih družin, ko so bile kandidatke stare med šest in deset let. Pri tem je imel zelo pomembno vlogo tudi njihov videz. Dekleta so kultu Veste služila 30 let. Vestalke so bile spoštovane in so živele v razkošju, obenem pa so bile “odvezane” od poroke in rojevanja otrok. Po treh desetletjih so se takrat že zrele ženske lahko odločile, ali se želijo poročiti ali pa bodo še naprej služile kultu boginje. Za razliko od Rimljank, so bile te vestalke lahko imele osebno lastnino, lahko so volile in napisale oporoko. Bile so cenjene in spoštovane. Za vsakogar, ki je telesno poškodoval vestalko ali njeno spremstvo, je bila predvidena kazen smrt, one pa so lahko, nasprotno, z dotikom pomilostile na smrt obsojene kaznjence. Če so jih srečale na poti na morišče, so bili avtomatično oproščeni. Zadnja vestalka mesta rima je bila  Coelia Concordia v letu 380; manj kot 15 let pozneje jih je Teodozij I. razpustil in pogasil sveti ogenj.                                                                                                         

***

Marija v Evfazijevi baziliki

Posebnost bazilike so upodobitve, ki nam razlagajo malo drugačno zgodbo. Namreč  v Evfazijevi baziliki je središčna podoba Marija, katero obkroža 12 svečenic, na vrhu pa je upodobljen njen sin v obliki jagnjeta. Tako kot je bila svečenicam ključna naloga, da rodijo preroka, odrešenika,  duhovnega vodjo človeštva, tako so bili na drugi strani tisti, ki so takšne otroke iskali da bi jih uničili. Čim bolj se je čas približeval letu nič tem večkrat so svečenice, božje porodnice bežale s svojim posvečenim otrokom pred roko oblastnikov. Zgodba v baziliki govori o pomembnosti duhovnega stanja zavesti žensk za plod in človeški rod.

»Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« 

Svečenice imajo zapisan predznak SCA, kar pomeni nevesta. Na freski obe upodobitvi žensk izražata globoko vero v visoko duhovno energijo. Pod njima pa je simbolmaternice in ploda.  Svečenice so menile, da čistost življenja, vzgoja za presežno omogoča rojstvo osebe, ki je sposobna duhovno voditi ljudi v prihodnosti. Na sliki sta dve noseči ženski, svečenici, ki kakor da ena drugi razlaga skrivnost življenja. Prav tako je zanimiva podoba duhovnika prisluškovalca, ki ima izraz radovedne nevednosti.

Zanimivo je opazovati, kako se skozi čas vloga preobraža in kako enak simbol nosi drugo ime pa vendar izrazito podobnost, ne glede na prostor ali čas; tako danes Marija, ki skozi ljubezen odpira ljudi in jih ponovno združuje z občutenjem sveta, nadaljuje zgodbo njenih predhodnic, ki jih skozi zgodovino poznamo pod različnimi imeni.                                                                                                                                                                                    

Almira Ćatović

 ۞

ssk.png