Atena in večna Akropola

Ob besedi Akropola pomislimo na Atene in na tisti čudoviti biser, ki se nahaja sredi hektičnega mesta in kjer se čuti mir in tišina, ki spremljata akropolo in prostor okrog starega mestnega jedra imenovan Plaka ali »soseska bogov«, kjer danes najdemo številne simpatične trgovinice in ateljeje. V antičnih časih je zasnova grškega mesta vključevala dve mestni središči, akropolo in agoro. Agora je delovala kot javni trg, posvetno središče mesta; prostor, kjer so se ljudje srečevali, razpravljali, trgovali, medtem ko je akropola bila sveto središče, prostor s templji in zakladnicami, kjer potekali so verski obredi in kjer bilo je simbolno bivališče bogov. Izžarevajoč moč in zaščito za svoje državljane, na ploščadi, ki je dolga 270 in široka 160 metrov, stojijo templji, ki so znamenitosti antične in sodobne zgodovine, mesto kjer stoji Partenon, simbol grške civilizacije, ki se kot grafično prikaz pojavlja tudi v logotipu UNESCO in predstavlja kulturo in izobraževanje in je od leta 1987 na seznamu Unescove svetovne dediščine.

MITologija

Mitologija pravi, da je bil prvi kralj Aten samonikli človek, bil je namreč brez staršev in namesto nog imel je kačji rep; ime mu je bilo Kekrops. Ko mesto še ni imelo imena, je Zevs sklical zbor, kjer zbrali so se bogovi in boginje na Akropoli. Odločeno je bilo, da bo mesto pripadalo tistemu božanstvu, ki podelilo bo najboljše darilo, o čemer bo seveda precenil Kekrops. In tako Atena in Pozejdon borila za sta se za prevlado. Pozejdon s kopjem udaril je v zemljo, od koder je pritekla voda, a ta bila je slana. Nato Atena udari s svojim kopjem v zemljo, od koder zrasla je oljka. Kekropsu vendarle ni bilo težko izbirati med slano vodo, ki bilo jo je v izobilju in koristno oljko. Mesto je poimenoval po Ateni, okolica pa je dobila ime Atika. Skromna, odporna in dolgega življenja se od tu je oljka razširila po celem Sredozemlju. Zraven mesta, kjer udarili sta Pozejdonovo in Atenino kopje, sedaj stoji Erekhteion in kjer nekoč stala je prvobitna oljka, še danes raste to blagoslovljeno drevo. Kljub temu da so Perzijci prvotno drevo uničili, je na istem mestu zrasla še lepša in močnejša oljka, pravijo Grki. Kekrops pa je zaščitnici mesta, Ateni daroval svoje prve tri hčerke, ki bile so posvečene v svečenice.                                                                                                   

***

Boginja ATENA

Atena je grška boginja civilizacije, modrosti, tkanja, obrti in disciplinirane strani vojne (nasilje in krvoželjnost sta bila Aresovo področje); je hči Zevsa in Metide. Atenina modrost obsega tehnično znanje tkanja in obdelovanja kovin, pa tudi zvitost. Njeno ime pomeni božji um. Klicali so jo tudi neutrudljiva, devica in tista, ki se bojuje spredaj. Spremlja jo sova, pogosto pa tudi boginja zmage Nike. Prikazana je z egido na prsih (ščit njenega očeta Zevsa), s šlemom in s ščitom z glavo gorgone* Meduze, darom Perzeja. Atena je oborožena boginja bojevnica in se v grški mitologiji pojavi kot pomočnica številnim junakom, med drugim Herakleju, Jazonu in Odiseju. Nikoli ni imela ljubimca, zato so jo pogosto imenovali Atena Partenos oz. »Atena Devica«, od koder izvira tudi ime najznamenitejšega njej posvečenega svetišča Partenona na Akropoli v Atenah. Kot zaščitnico mesta »Atena Mestna« so jo častili po vsej Grčiji, posebno razmerje pa je imela do Aten, na kar kaže tudi etimološka povezanost med imenom boginje in mesta. Atene imajo množinsko ime saj zajema kraje, kjer je Atena že od najzgodnejših časov predsedovala svojemu sestrstvu (Athenai), s čimer nam daje vedeti, da je bila boginja že v prazgodovinskih časih.

Na antičnih lončenini je z rdečimi poslikavami prikazana s krili. Nekatere najdbe kažejo, da je bila v začetku Atena bodisi sova bodisi splošneje ptičja boginja. V tretji knjigi Odiseje privzame obliko morskega orla. Po fragmentih, pripisani feničanskemu zgodovinarju Sanhuniatonu, domnevno napisanih pred Trojansko vojno, je bila Atena hči Kronosa, kralja Biblosa, ki naj bi obiskal »nenaseljeni svet« in podaril Atiko Ateni.

V olimpijskem panteonu je bila Atena poustvarjena kot najljubša Zevsova hči, ki se je rodila iz njegovega čela, potem ko je požrl njeno mater Metido. Zgodba govori o tem, kako Zevs leže z Metido, boginjo pretkanosti, vendar se takoj zatem ustraši posledic; prerokovano je namreč bilo, da bo Metida rodila otroke, ki bodo močnejši od očeta. Da bi se izognil posledicam Zevs po odnosu spremeni Metido v muho in jo pogoltne. Vendar prepozno, saj je Metida že spočela otroka in takoj začne izdelovati šlem in obleko za svojo spočeto hčer. Kovanje ob tem povzroča Zevsu hude bolečine in Hefajst preseka Zevsovo glavo z dvorezno minojsko sekiro. Pri tem Atena ob hudih Zevsovih mukah popolnoma odrasla in oborožena skoči iz njegove glave in tako strašansko zakriči, da sta zadrhtela Uran in Mati Zemlja. Njen prihod je napovedal pretres v zgodovini Kozmosa in človeštva. Na mesto njenega rojstva padel je zlati sneg, čistost in bogastvo, ki daje plodnost in je hkrati tudi umetnost, ki jo ustvarja znanje.

Tato je Atena boginja plodnosti in modrosti, devica in zaščitnica otrok, bojevnica in navdihovalka umetnosti in znanosti; je boginja, ki zmaguje z modrostjo, resnico in domiselnostjo. Posvečeni sta ji sova in oljka. Oljka kot simbol miru, plodnosti, očiščenja, ponazarja svetlobo in luč ter moč, zmago in nagrado, zato je oljčni venec simbol zmagovalcev in tako tesno povezan z boginjo. Sova pa je povezana z luno in simbolizira dar jasnovidnosti. Z Ateno je povezana tudi kača in v spominu na Erehtej, bodočega ustanovitelja Aten, ki ga je Atena varovala v košari s kačo, ko je bil še čisto majhen, so Grki novorojencem darovali amulet v obliki kače, simbola intuitivne modrosti in zaščitniške budnosti.

*Gorgone so bile tri sestre, tri pošasti, s strupenimi kačami namesto last, iz ust so jim štrleli merjaščevi čekani, roke so imele bronaste, krila pa zlata: Meduza, Evriala in Steno. Vsakega, ki jih pogleda v oči, spremenijo v kamen. Simbolizirajo sovražnika, ki ga je treba premagati. Pošastne deformacije psihe so nastale zardi izprijenih sel treh nagibov: družbenosti, spolnosti, duhovnosti. Evriala naj bi bila spolna izprijenost, Steno družbena izprijenost, Meduza pa naj bi simbolizirala poglavitni nagib, t.j. duhovnega in razvojnega, vendar izprijenega v nečimrno stagnacijo. Krivdo, ki je nastala zaradi nečimrnega zanosa želja, je mogoče premagati edinole s prizadevanjem, da se doseže prava mera, skladnost. Ta simbolika se izpolni, ko človek, ki ga preganjajo Gorgone ali Erinije najde zavetišče v templju Apolona, boga harmonije. Ob pogledu na Meduzo je človek okamnel. Meduza simbolizira spačeno podobo samega sebe, ki povzroča okamnelost namesto pravične osvetlitve.

Izvor imena

Ime Atena je morda lidijskega izvora. Morda gre za skovanko, deloma sestavljeno iz tirzenijskega »ati«, kar pomeni »mati«, in imena hurijske boginje Hanahane, marsikje okrajšanega v »Ana«. V mikejski grščini se morda pojavi v enem samem napisu v tablicah v linearni pisavi B: A-ta-na-po-ti-ni-ja se pojavi v besedilu iz pozne minojske dobe II »Soba kočijaških tablic« v Knossosu, najzgodnejšem ohranjenem arhivu v linearni pisavi B. Čeprav to frazo pogosto prevajajo kot »Ljubica Atena«, dejansko pomeni »potnia At(h)ana«, kar morda pomeni »Gospa Aten«; ni jasno, ali se to nanaša na mesto Atene. Pojavi se tudi A-ta-no-dju-wa-ja, končni del črkovanja v linearni pisavi B grškega izraza Diwia (mikejsko di-u-ja ali di-wi-ja). V dialogu Kratilos Platon razloži izvor imena Atene s pogledi starih Atenčanov, iz A-theo-noa (A-θεο-νόα) ali E-theo-noa (H-θεο-νόα), kar pomeni »božji um«. Platon, pa tudi Herodot, sta opazila, da so prebivalci Saisa v Egiptu častili boginjo, katere egipčansko ime je bilo Neit (boginja stvarjenja v spodnjem Egiptu), istovetili so jo z Ateno.

Simbolni pomeni imena

V pesništvu je od Homerja naprej najpogostejši pridevek Atene glaukopis (γλαυκώπις), kar bi lahko prevedli kot »svetlooka« ali »s svetlečimi se očmi«. Gre za kombinacijo besed glaukos (γλαύκος, s pomenom »svetleč«, »srebrn« in pozneje »modrozelen« ali »siv«) in ops (ώψ, »oko«, ponekod tudi »obraz«). Zanimivo je, da iz istega korena izhaja tudi glaux (γλαύξ) »sova«, domnevno zaradi izrazitih oči. Ptica, ki vidi ponoči, je tesno povezana z boginjo modrosti: na arhaičnih slikah je Atena pogosto upodobljena s sovo na svoji glavi. Kot že omenjeno, je bila Atena v začetku morda ptičja boginja, podobno kot neznana boginja, upodobljena s sovami, krili in ptičjimi kremplji na Burneyevem reliefu, mezopotamskem terakotnem reliefu iz začetka drugega tisočletja pred našim štetjem.

V Iliadi, Homerjevih himnah in Heziodovi Teogoniji ima Atena nenavaden pridevek Tritogeneia. Pomen tega izraza je nejasen. Morda kaže na to, da je bil po nekaterih prvotnih mitih njen oče morski bog Triton ali pa, da se je rodila blizu jezera Triton v Afriki. Pridevek bi lahko pomenil tudi »trojno rojena« ali »tretjerojena«, kar bi se lahko nanašalo na to, da je tretja hči Zevsa ali da se je rodila iz Metide, Zevsa in same sebe. Po nekaterih legendah je namreč prvi Zevsov otrok po Artemidi in Apolonu, po drugih pa je Zevsov prvi otrok sploh.

Ateno so pogosto imenovali Atena Palada. Pridevek izhaja od dvoumne osebe, imenovane Palas, ponekod moškega, drugje ženske, omenjene samostojno le kot družina značajev v Vergilovi Eneidi. Po nekaterih viri je bila Palada, družabnica Atene, hči boga Tritona, Ateninega krušnega očeta. Atena je Palado ubila, kar se je po nekaterih različicah zgodilo nenamerno. V pelazgijski različici mita o njenem rojstvu je bila Palada Atenina prijateljica in jo je Atena po nesreči ubila v bojni igri. Paladino ime si je potem nadela v znak žalovanja. Poleg tega je iz drevesnega debla izdolbla leseno častilno sliko (Hoanon) Palade, paladij, ki ga je pustila Zevsu. Pozneje se je za paladijem skrila Elektra, ko jo je zapeljeval Zevs. Ko ga je Zevs odrinil, je padel na ilionsko (Troja) zemljo, kjer mu je Ilos zgradil svetišče.

V Homerjevi himni Hermesu je bil Palas oče boginje lune Selene. Po drugih različicah je bil Palas eden od velikanov, ki jih je Atena ubila v Gigantomahiji; po tem je kot varovalno egido vselej nosila kozjo kožo, obrobljeno s htonskimi Palasovimi kačami. Morda pa je Palasa absorbirala in nadomestila subtilneje. Walter Burkert, priznan nemški profesor okultizma in grške mitologije pravi, da je Atena »Atena Palada, Pallas Athenaie, tako, kot je Hera Argoška Here Argeie«.  Za Atenčane je bila, kot opozori Burkert, preprosto »Boginja«, he theos, kar je gotovo starodaven naslov.

Atena je imela še mnoge druge častilne naslove. Kot zavetnica obrtnikov in rokodelcev je imela pridevek Atena Ergane. Na Akropoli, posebno na festivalu Panateneja, so Ateno častili s pridevkom Atena Partenos (»devica«). V bitki je vodila s pridevkom Atena Promahos. Kot zaščitnica Aten in Akropole, pa tudi drugih mest, npr. Argosa, Šparte, Lindosa in Larise, je imela pridevek Athena Polias (»Mestna«). Kot izumiteljica kočije je dobila pridevek Atena Hipeja ali Atena Hipija; pod tem naslovom so jo častili v Atenah, Tegeji in Olimpiji. Kot Atena Hipeja je imela druge starše, namreč Pozejdona in Polifema, hčer Okeana. V teh mestih je bilo Ateni posvečeno svetišče pogosto najpomembnejše svetišče akropole.

Zgodbe povezane z Ateno

Erehtej. Po pripovedovanju Apolodora je Hefajst Ateno neuspešno poskusil posiliti. Njegovo seme je padlo na tla in iz Zemlje, Gaje, se je rodil Erehtej. Atena je otroka nato vzgojila kot krušna mati. Po drugi različici je seme padlo na Atenino nogo. Obrisala si ga je s kosom volne, ki ga je odvrgla na tla. Erehtej se je nato rodil iz tal in volne. Še ena varianta pravi, da se je Hefajst želel poročiti z Ateno, vendar je ta na poročni postelji izginila. Hefajst je tako seme izbrizgal na tla. Atena je otroka pustila v zabojčku trem sestram, Hersi, Pandrosi in Aglavri in jih posvarila, naj ga nikoli ne odprejo. Aglavra je cisto kljub temu odprla in v njej zagledala otroka in prihodnjega kralja, Erejteja, v obliki kače. Ob tem prizoru sta Hersa in Pandrosa znoreli. S skokom z Akropole sta se ubili.

Aglavra. Po eni od različic mita, zapisani v Ovidovih Metamorfozah, se Hermes zaljubi v Herso. Hersa, Aglavra in Pandrosa oddidejo v svetišče žrtvovati Ateni. Hermes od Aglavre zahteva, da mu pomaga pri zapeljevanju Herse. Aglavra v zameno od Hermesa zahteva denar in zapelje Herso. Atena želi Aglavro kaznovati in ukaže Ljubosumnosti, naj pokvari njena čustva. Ljubosumnost uboga njena povelja in okuži Herso. Aglavra se spremeni v kamen.

Arahne. Žena po imenu Arahne se je nekoč hvalila, da tke celo bolje kot Atena, boginja tkalstva. Atena se ji je prikazala kot stara ženica in ji rekla, naj se pokesa svoje hvalisavosti, vendar jo je Arahna namesto tega rajši pozvala na dvoboj. Atena odvrže svojo preobleko in dvoboj se začne. Atena stke prizor spora s Pozejdonom o Atenah, Arahne pa stke prizor, ki se posmehuje Zevsu in njegovim številnim ženam. Atena ob njenih sposobnostih (dvoboj ni nikoli odločen) in izbiri motiva (saj je konec koncev Zevsova najljubša hči) pobesni. V jezi uniči delo Arahne. Arahne je v dvoboju tako ponižana, da se obesi. Atena svoje dejanje obžaluje in spremeni Arahne v prvega pajka, ta pa si s tkanjem mreže lovi hrano.

Perzej in Meduza. Atena je vodila Perzeja pri uničenju Meduze, nevarnega ostanka starega predolimpijskega reda, ta pa ji je v znak hvaležnosti podaril njeno glavo, ki jo je pritrdila na svojo egido (ščit). S tem se je še bolj zaščitila, saj je Meduzina ostudna glava ohranila svojo sposobnost spreminjati ljudi v kamen tudi po smrti. Pri tem pa je Meduzo v spako spremenila ravno Atena. Prvotno je bila Meduza edina lepotica med tremi gorgonami, vendar pa je v Ateninem svetišču občevala s Pozejdonom (ali pa jo je ta posili). Po odkritju onečaščenja svojega svetišča je Atena za kazen Meduzo spremenila v podobo, enako svojim sestram. Meduzini lasje so se spremenili v kače, njen pogled je vsakogar spremenil v kamen, spremenjen pa je bil tudi njen spodnji del telesa. S tem je izgubila vsakršno možnost intimnosti z moškim.

Herkul. Atena je Herkula poučila, kako naj z nemejskega leva, z uporabo levovih lastnih krempljev, odre kožo. Levje krzno je postalo skupaj s palico iz lesa oljke, ki jo je uporabil v boju, Herkulovo značilno oblačilo. Atena mu je pomagala tudi pri nekaterih drugih nalogah.

Tejrezij in Kariklo. Po eni od različic mita o Tejreziasu je Tejreziasa oslepila Atena, ko jo je ta našel golo. Njegova mati nimfa Kariklo jo je prosila, naj razveže svoj urok, vendar Atena tega ni znala storiti. Namesto tega ga je obdarila s sposobnostjo prerokovanja.

Odisej. Odisej si je s svojo zvito in pretkano naravo hitro pridobil simpatije Atene, vendar pa mu je ta pri vračanju domov v glavnem pomagala le posredno (s prišepetavanjem misli). Atena mu lahko pride bolj otipljivo pomagat šele, ko ga naplavi na otok, kjer Nausikaa pere svoja oblačila. Prikaže se v Nausikaajinih sanjah in poskrbi, da princesa reši Odiseja in ga pošlje na otok Itako. Tam se Atena prikaže tudi Odiseju in ga pouči o vsem, kar mora vedeti, da si bo doma spet pridobil svoje kraljestvo. Zakrije ga v starca, tako da ga tožniki in Penelopa ne bodo spoznali in mu pomaga premagati tožnike.

Atena v klasični umetnosti

Ateno so navadno upodabljali stoje v oklepu in s šlemom, ki ga je nosila visoko na čelu kot klobuk. V rokah ima sulico in ščit z glavo gorgone Meduze. Tak je bil tudi 36 metrov visok danes izgubljeni Fidasov kip Atene Partenos iz zlata in slonovine, ki je stal v Partenonu. Atena je pogosto upodobljena tudi s sovo, ki ji sedi na ramah. Na starejših arhaičnih upodobitvah na lončenina s črnimi poslikavami je Atena upodobljena z nekaterimi minojskimi značilnostmi, npr. z velikimi ptičjimi krili.                                                                                                      

***

A K R O P O L A

Atenska akropola (stara grščina: Ἀκρόπολις) se dviga dobrih 150 metrov na visoki pečini nad mestom. Beseda akropolis izvira iz grške besede ἄκρον (akron, “rob, okončina”) in πόλις (polis, “mesto”). Čeprav so v Grčiji številne druge akropole, je atenska splošno znana kot “Akropola” brez dodatne oznake.  Arheološka izkopavanja dokazujejo prisotnost človeka že v neolitiku. Kasneje je v Atenah cvetela mikenska kultura, nato je sledil čas zastoja, temni vek.

Sredi 6. stoletja pr. n. š. je atenski državnik Pejzistrat začel graditi templje, starejši Partenon je bil še vedno v gradnji, ko so leta 480 pr. n. št. Perzijci zavzeli mesto in stavbo požgali in izropali z vsem na skali. Ko se je perzijska kriza umirila, so Atenci želeli narediti red in so tako vključi mnoge arhitekte. Slovesno so zakopali vse uničene predmete čaščenja, ki niso bili več uporabni, v več globoko izkopanih jam na hribu, ki so danes najbogatejši arheološki ostanki znani kot »perzijske razbitine«. Akropola je nato začela spreminjati podobo, tudi zato ker je bilo v prerokbi iz Delfov oznanjeno, da mora biti prostor namenjen bogovom. Pod vodstvom vojskovodja Perikleja, ki je ostal v spominu zgodovine kot»prvi meščan Aten« in iz ohlapne delske zveze zdužil in ustvaril močno atensko državo ter jo povedel v Zlato dobo, je Atence prepričal, da so se lotili graditve prizorišča za obrede državnih kultov. Najel je najboljše arhitekte in kiparje, ki jih je vodil kipar Fidija, dela pa so trajala štirideset let. V 5. stoletju pr. n. š. je Akropola dobila svojo končno podobo v čigar templju je stal 36 metrov visok kip boginja Atene iz zlata in slonove kosti. Peloponeške vojne in kapitulacijo Aten leta 404 pr. n. š. je Akropola preživela brez večje škode in je ostala predmet občudovanja. A po zatonu starogrške civilizacije se je to spremenilo. Danes lahko občudujemo ostanke propileje, vhoda v svetišče, in bolj ali manj ohranjene ruševine številnih svetišč in manjših templjev ter seveda Partenon.

plan.png

Načrt mesta

1.       Partenon
2.       Stari Atenin tempelj
3.       Erehtejon
4.       Kip Atene Promahos
5.       Propileje
6.       Tempelj Atene Nike
7.       Elevzinij
8.       Svetišče Artemide Bravronija ali Bravrejon
9.       Halkoteka
10.   Pandrozejon
11.   Areforjon
12.   Oltar Atene Palade
13.   Svetišče Zevsa Poliena
14.   Pandionovo svetišče
15.   Odeon Heroda Atiškega
16.   Evmenejeva stoa
17.   Asklepijevo svetišče ali Asklepijon
18.   Dionizovo gledališče
19.   Periklejev odeon
20.   Temen Dionizijevega gledališča
21.   Aglavrejon

 

1. PARTENON

Almira Catovic Athens (1).jpg

Pártenon (starogrško Παρθενών) je glavni tempelj atenske akropole, posvečen boginji Ateni. Zgradili naj bi ga v 5. stoletju pr. n. št. in je najbolj znan ostanek starogrške arhitekture ter njen največji dosežek. Današnji Partenon je zamenjal starejši Atenin tempelj, kar zgodovinarji imenujejo prejšnji Partenon ali starejši Partenon, ki je bil uničen ob perzijskem vpadu 480 pred našim štetjem. Tempelj je arheološko-astronomsko usklajen s Hijadami*. Izvor imena Partenon je iz grške besede παρθενών (partenon), ki se nanaša na »stanovanje neporočenih žensk« v hiši in po eni izmed teorij, beseda partenon pomeni »tempelj deviške boginje« in se nanaša na čaščenje Atene Partenos, ki je bila povezana s templjem in čigar ime templja namiguje na dekleta (parthenoi), katerih daritev zagotavlja varnost v mestu.

Partenon je bil svetišče, namenjeno mestni zavetnici, uporabljal predvsem kot zakladnica, nekaj časa je bil zakladnica Atiško-delske pomorske zveze, ki je pozneje postala atenski imperij. V zadnjem desetletju šestega stoletja je Partenon postal krščanska cerkev, posvečena devici Mariji, iz katere pa so Turki po osmanski osvojitvi v zgodnjih 1460-tih jo spremenili v mošejo, vse do leta 1687, ko so 26. septembra Benečani napadli Atene in zajeli Akropolo, pri čemer so v Partenon, ki je takrat bil skladišče smodnika vrgli bombo, ki je raznesla skladišče in zgradbo delno uničila. Danes je Partenon je trajen simbol antične Grčije, atenske demokracije in zahodne civilizacije ter eden največjih kulturnih spomenikov na svetu.

3. EREHTEJON

Almira Catovic Athens (9).jpg

Erehtejon ali Erehteum (starogrško Ἐρέχθειον) je antični grški tempelj na severni strani Akropole v Atenah v Grčiji, ki je bil posvečen Ateni in Pozejdonu, je mesto kjer bi se naj njuna kopja in domiselnost pomerila v bitki za akropolo. Nekateri menijo, da je bi bil zgrajen v čast legendarnega kralja Erehteja, ki naj bi bil pokopan v bližini in ki je v Homerjevi Iliadi omenjen kot velik kralj in vladar Aten v antičnem obdobju. Erehtejon je bil povezan z nekaterimi najstarejšimi in svetimi relikvijami Atencev; po mitu pa je tam živela Atenina sveta kača, ki jo je z medenim pecivom hranila Atenina svečenica iz starodavne družine. Če je kača občasno zavrnila pecivo, je to bil poguben znak.

Almira Catovic Athens (10).jpg

Ene najbolj znanih kariatid, to je ženskih kipov, ki imajo vlogo podpornih stebrov v arhitekturi, lahko vidiš ravno v Erehtejon, kjer je sedaj replika originalnih. Prvotno jih je bilo šest in čeprav so vse enako visoke in grajene, podobno obleče, s podobnimi pričeskami, se njihovi obrazi, drža in izrazi razlikujejo, in pa tri na levi stojijo na desni nogi, medtem ko tri na desni stojijo na levi nogi. Od leta 1800 do leta 1803 je Thomas Bruce, 7. lord Elgin, britanski veleposlanik v Otomanskem cesarstvu, odpeljal ogromno marmornih skulptur v Anglijo. Nekaj skulptur, med drugim tudi eno od kariatid. Te skulpture, znane kot Elginski marmor ali Partenonski marmor, je leta 1816 prodalBritanskemu muzeju v Londonu, kjer so razstavljene. Tako sedaj v Britanskem muzeju v Londonu lahko vidiš ukradeno kariatidejo, medtem ko je ostalih pet razstavljenih v Novem muzeju Akropole v Atenah in kjer je prazno mesto, čakajoče šeste kariatide. V zadevi glede vračila ukradene grške dediščine, je Grčiji pomagala lepa Amal Clooney, ki je grški vladi predložila 150-stransko poročilo, v katerem je zapisala, da jim predlaga tožbo, a je grški kulturni minister izjavil, da se “na sodišče ne gre za vsako stvar”. Kdaj se bo vrnila šesta sestra, ostaja neznanka, legenda pa pravi, da se ponoči sliši jok preostalih petih kariatid, ki jočejo za svojo izgubljeno sestro

5. PROPILEJE

Propileje (grško: Προπύλαια, lat. propylon ‘pred vrati’) so vsak slavnostni vhod, ki temelji na izvirnih propilejah in se je uporabljal kot vhod na Akropolo ter dobesedno pomeni »vrata pred vrati«.

6. TEMPLJE ATENE NIKE

Tempelj Atene Nike (grško: Ναός Αθηνάς Νίκης) je posvečen kultu Aten Nike, ki se je pojavil nekje v 6. stoletju pr. n. št. Nike pomeni zmaga v grščini in Ateno so častili v tej obliki kot boginjo zmage v vojni in modrosti, zato so državljani častili boginjo v upanju na uspešen izid vojne.

18. DIONIZOVO GLEDALIŠČE

Almira Catovic Athens (14).jpg

Atenska tradicija gledaliških predstav se je prvič začela v Dionizovem gledališču, ki se je razvilo kot versko praznovanje v čast boga Dioniza. Predstave so bile tekmovanja, pri katerih so zmagovalci prejeli bronasti trinožnik, ki so ga postavili kot trofejo na enega od spomenikov, ki so bili razvrščeni okoli gledališča in vzdolž ulice, ki je vodila na vzhod, po t. i. Ulici trinožnikov. Dionizovo gledališče, za katerega pravijo, da ga je postavil sam Dioniz, so veljale izjemne akustične lastnosti, sprejelo pa je 17.000 gledalcev; nahajalo se je na južnem pobočju Akropole.                                                                                                 

***

HIJADE v Mitologiji in Astronomiji

Hijade, ki po imenu spomnijo na Plejade, je skupinica 150 zvezd v neposredni bližini Aldebarana, najsvetlejše zvezde v ozvezdju Bik in so usklajene s svetiščem Partenon. Zvezdna kopica ima obliko postrani ležeče črke V, ime Hijade, kar pomeni Deževnice, pa je dobila, ker so pred tisočletji te zvezde vzhajale tik pred zoro ob spomladanskih deževjih.

V mitologiji pa sta dve zgodbi, ki razlagata njihov nastanek, in sicer prva zgodba govori o tem, da so Hijade hčerke velikana Atlasa in boginje oblakov Nefele. Ker je bil njihov oče kruto obsojen, da mora za vse večne čase na svojih usločenih in razbolelih ramah nositi celoten nebesni svod, so tako žalostno in dolgo jokale, da so ganile vrhovnega boga Zevsa, ki jih je spremenil v zvezde. Njihovo žalovanje se nadaljuje na zvezdnem nebu, saj jim solze kar lijejo v spomladanski dež. Druga različica mita pa pripoveduje, da so nimfe Hijade, sestre Plejad, silno žalovale za svojim bratom Hijasom, ki se je smrtno ponesrečil na lovu. Zevs ni mogel prenašati njihove zemeljske žalosti in jih je postavil na nebo in ovekovečil v zvezdah.                                                                                                  

***

Prihod PAVLA v Atene in kako so Atenci sprejeli krščanstvo

Pavel je Atene obiskal okoli leta 50 n. št. na svojem misijonarskem potovanju. Sprva je dopovedoval Judom v sinagogi, nato pa šel na Agoro, ki bilo je ekonomsko, politično in kulturno srce mesta, prostor kjer zbirali so se Atenčani in sodelovali v intelektualnih razpravah. Soočil se je z zahtevnim občinstvom; med poslušalci pa so bili tudi pripadniki dveh filozofskih šol, epikurejci in stoiki. Epikurejci so verjeli, da je življenje nastalo po naključju, stoiki pa so poudarjali razum in logiko. Več o rojstvu filozofije, pa v kakšni drugi temi, saj si zasluži celotno poglavje zase.

Ko so atenski intelektualci poslušali Pavlovo poučevanje, so mu dali vzdevek »kvasač« ali dobesedno »pobiralec semen«. S to besedo so prvotno poimenovali ptičico, ki je hodila naokoli in pobirala zrnje, pozneje pa so z njo označevali ljudi, ki so na tržnici pobirali ostanke hrane in druge zavržene stvari. To besedo so uporabljali v prenesenem pomenu za ljudi, ki so pobirali informacije od tu in tam, in še zlasti za tiste, ki takšnih informacij niso znali med seboj prav povezati. Drugi, ki so poslušali Pavla, pa so se odzvali drugače saj so mislili, da oznanja tuje bogove.

Pavlov znameniti nagovor Atencem

 »Možje Atenčani, vidim, da se bogov v vsem bojite bolj kakor drugi. Ko sem se sprehajal in si pazljivo ogledoval, kaj vse vi častite, sem na primer našel tudi oltar, na katerem piše: »Neznanemu bogu.« Kar torej vi obožujete, čeprav tega ne poznate, to vam jaz oznanjujem. Bog, ki je naredil svet in vse, kar je na njem, ta, ki je Gospodar neba in zemlje, ne prebiva v svetiščih, ki so narejena z rokami, niti mu človeške roke ne strežejo, kakor da bi kaj potreboval, ker on sam vsem daje življenje,dihanje in vse.  In iz enega človeka je naredil vse človeške narode, da bi prebivali po vsem zemeljskem površju, ter je ljudem odmeril čase in ustaljene meje bivanja, da bi ti iskali Boga, celo tipali za njim in ga zares našli, čeprav v resnici ni daleč nikomur izmed nas.  Od njega je namreč to, da živimo, se gibljemo in smo, kakor so tudi nekateri vaših pesnikov rekli: »Saj smo tudi njegovi potomci.« Ker smo torej Božji potomci, si ne bi smeli zamišljati, da je Božanstvo podobno zlatu, srebru ali kamnu, nečemu, kar je s svojo spretnostjo in domiselnostjo izoblikoval človek. Resda se Bog do zdaj ni menil za čase takšne nevednosti, toda zdaj človeštvu naroča, naj se povsod vsi pokesajo. Določil je namreč dan, v katerem se je namenil pravično soditi vsemu obljudenemu svetu po možu, ki ga je za to postavil, in je vsem ljudem to tudi zajamčil s tem, da ga je obudil od mrtvih.«

12 bogov + 1 neznan

Po Homerju se navaja stalno število dvanajstih olimpijskih bogov: Zevs, Hera, Apolon, Artemida, Ares, Atena, Afrodita, Hefajst, Hermes, Pozejdon, Demetra in Hestija. Tem bogovom so bila dodeljena svetišča, hkrati pa so je bilo običajno, da so posvetili oltar »neznanemu bogu«, da ne bi pri svojem čaščenju kakšnega boga spregledali in ga s tem užalili.  Atenčani so s takšnim oltarjem priznavali obstoj boga, ki ga niso poznali. In ravno tega neznanega boga, je Pavel uporabil, ko jih je hotel prepričati, pojasnil je »Kar torej vi obožujete, čeprav tega ne poznate, to vam jaz oznanjujem.« Ni oznanjeval nekega novega ali tujega boga, česar so ga nekateri obtožili in zaradi česar bi lahko imel usodne posledice, govoril jim je o bogu, ki ga niso poznali – po njegovem mnenju o pravem bogu.

Ljudje so se na Pavlov govor različno odzvali; ko so slišali o vstajenju, so se nekateri začeli posmehovati, drugi so bili zadržano vljudni in da bodo o tem poslušali kdaj drugič, peščica pa se jih je pozitivno odzvala. Nekateri so se mu pridružili in začeli verovati, med drugim se omenja ženska z imenom Damaris in Dionízij, sodnik z areopáškega sodišča, ki je kot eden redkih takrat sprejel krščansko vero in postal prvi atenski škof.

Od cerkve do mošeje

V bizantinskem obdobju je bil Partenon spremenjen v cerkev, posvečeno devici Mariji oziroma Božji materi (Bogorodnici) v zadnjem desetletju 6. stoletja. Usmeritev zgradbe je bila spremenjena, obrnjena proti vzhodu; glavni vhod je bil postavljen na zahodnem delu zgradbe, krščanski oltar in ikonostas proti vzhodni strani zgradbe. Po stenah so bile naslikane ikone, veliko krščanskih napisov so vklesali v stebre. Bogove so na novo razlagali v skladu s krščanstvom ali pa so jih odstranili in uničili. Partenon je postal četrti najpomembnejši krščanski romarski cilj v vzhodnem rimskem cesarstvu za Konstantinoplom, Efezom in Solunom in se je imenoval Teotokos Ateniotis, kjer je bilo mesto romanja; tako je leta 1018 cesar Bazilij II. odšel na romanje v Atene takoj po končni zmagi nad Bolgari, da bi jo počastil na Partenonu. V času latinske Atenske vojvodine je Akropola delovala kot upravno središče mesta s Partenonom kot svojo stolnico in Propilejami kot delom Knežje palače in za približno 250 let postal rimskokatoliška cerkev Božje matere. V tem obdobju je bil v jugozahodnem kotu cele zgrajen velik “Frankovski stolp”, ki so ga porušili v 19. stoletju.

Leta 1456 so turške sile napadle Atene in oblegana florentinska vojska je branila Akropolo do junija 1458, ko se je predala. Po osmanski osvojitvi Grčije je bil Partenon sedež posadke turške vojske, Erehtejon je guverner spremenil v zasebni harem. Zgradbe na Akropoli so bile zelo poškodovane leta 1687 pri obleganju Benečanov v morejski vojni. Partenon, ki je bila uporabljen kot skladišče smodnika, je zadel topniški ogenj in ga hudo poškodoval. Kljub spremembam, ki spremljajo preobrazbo Partenona v cerkev in pozneje v mošejo, je njegova struktura ostala v bistvu nedotaknjena. Ko je leta 1832 neodvisna Grčija dobila nadzor nad Atenami, so bile kmalu porušene vse srednjeveške in otomanske zgradbe na Akropoli. Območje je postalo zgodovinsko območje pod nadzorom grške vlade, ki je od leta 1975 začela z prizadevanji za obnovo.

 

Zgodba o Akropoli ne govori le o zgodovinskem mestu, od koder se je razširila civilizacija saj se omenja antična Grčija, kot zibelka evropske civilizacije, ampak je tudi zgodba o razvoju in širjenju religij; zgodba, kako je tisočletno verovanje v božanstva zamenjalo verovanje v enega »neznanega« boga, pri čemer je Pavel uporabil taktiko, katero pripisuje se boginji Ateni, torej zvijačnost in modrost, s katero pretental je filozofske Atence. Pa vendar kljub različnim veram, ki so hotele prevzeti mesto na Akropoli, ta danes ohranja svoj izvirni namen in je ena najbolj obleganih turističnih atrakcij, ki privablja milijone turistov na ogled in podoživetje antičnega sveta, sveta bogov in boginj, ki utonile so v mitologijo, kjer svečenice so le bled spomin; na svet, ki nekoč je živel na isti skali, kjer še danes žerjavi popravljajo njegovo izgubljeno slavo. Akropola, resnično je večna, kakor boginja, kateri posvečeno je njeno ime.                                                                                                                                                                                   

   Almira Ćatović

   ۞

ssk.png